Tole besedilo je politično nekorektno do lastnih zaveznikov – someščanov. Ne ponuja jim tolažbe, ne ponuja katarze in bralcu ter bralki ne dovoljuje, da se počutita »pametno in kul«. V najboljšem primeru ju prisili, da se vprašata, ali sta morda prav onadva tista, ki blokirata zadnji del avtobusa.
»Volitve lahko izgubim le, če me ujamejo v postelji z živim fantom ali mrtvim dekletom,« je nekoč dejal guverner Louisiane Edwin Edwards, citiral pa ga je novinar Dražen Lalić za Slobodno Dalmacijo. Lalić je s tem poskušal ponazoriti, da je bil guverner tako priljubljen, da so ga v obdobju od začetka sedemdesetih let do sredine devetdesetih celo štirikrat izvolili na funkcijo. Zmagal je na 24 volitvah od skupno 25, na katerih je sodeloval. Podobno, navaja Lalić, je tudi zagrebški Milan Bandić nekoč zatrdil: »V Zagrebu sploh nimam nasprotnika. Jaz sem, tako kot Mesić, svoj največji nasprotnik.« Sklep novinarja je bil, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja. No, in mi imamo Jankovića.
Industrijske cone – odlagališča delavskega razreda
Bil je 17. julij 2025, ko je budilka zazvonila v zoro ob petih, kot da prinaša vznemirljivo pot na letališče, nato pa na dopust. A v bistvu je potekala ena najgrozljivejših sodobnih tragedij, povzeta z dilemo: očistiti tuj drek ali scati čezenj? To vprašanje se je izkazalo za ključno, ne samo glede mojega življenja, temveč kot ključno vprašanje naše mestne politike, obenem pa tudi kot ključna dilema družbe za vnaprej. Naj pojasnim: vprašanje pobiranja tujega dreka je namreč lakmusov papir za teorije o »skupnem dobrem« na ravni vsakdanjega življenja.
Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine.
Pri meni se je to vprašanje dobesedno postavilo tisto jutro 17. julija, ko sem po utišanju budilke vstal za v službo. Šel sem na WC in ugotovil, da je cimra, s katero moram živeti (verjemite, tu ni nobene »skupnosti«), spet pustila umazano školjko. Po navadi samodejno počistim, a tokrat se mi je vse skupaj prvič zazdelo ne kot vprašanje oikosa oziroma skupne ekonomije in »oiko-nomije« (življenjskega prostora, skupne ekologije), ampak kot politično vprašanje. To dilemo sem sicer imel že prej, ko sem bil v neki kafani z družbo, šel na WC in ugotovil, da je tam nekdo pustil svoje blato neočiščeno. Vprašanje je: ali počistim (in sem potihoma ponižan, ker sem primoran nič kriv in nič dolžan čistiti tuji drek) ali pa ga nonšalantno pustim in se poščijem čezenj. Ker ga moj curek ne bo nujno spral, tvegam, da tisti, ki pride za mano (po možnosti kdo iz moje družbe), pomisli, da je posrano moje. Torej prijatelj me bo potencialno videl v luči usranega človeka. Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine.
Na srečo se nimam več časa obremenjevati s temi nelagodnimi temami. Zazdi se mi, da žal kar nekaj ljudi, ki so politično opredeljeni za skupnost in družbenost, pravzaprav ne puca blata v skupnih stanovanjih. Umijem si roke. S police po vrstnem redu zgrabim prehranska dopolnila, med katerimi kraljuje vitamin D, življenjsko pomemben za ljudi, ki sonca ne vidijo. Tudi danes je – ravno pred tremi minutami namreč – sonce naenkrat poniknilo in ugotovil sem, da se je zaradi napovedanega dežja treba obleči v več variacij plastike. Ura je že skoraj šest. Premešam in precedim kefir. Na hitro ga posrkam, nalijem mleko, dam v hladilnik. Preverim, ali sem izklopil plin. So okna zaprta? Cimra jih pozablja odprta. Dež bo. Zalijem rože v dnevni. Plastenke bom napolnil potem, zdaj se že mudi. Dobro, da nimam otrok povrhu vsega. Stečem po stopnicah, da ujamem prvi jutranji avtobus do »moje omiljene« industrijske cone Šiška. Prvi avtobusi zjutraj začnejo redno voziti šele tik pred šesto. Tistih dveh, ki se po cesti mečkata med peto in šesto zjutraj, sploh ne omenjam, ker glavnina folka na šiht štarta tako kot jaz – okoli šestih ali sedmih. Helem – nejse, bus pride. Vmes namesto dežja rata sopara. Dihamo na škrge, ker »so ob tej uri vsi navalili na isti bus«. V teoriji bus potrebuje do Šiške pol ure – če ni gužve. V praksi vožnja traja dlje. Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.
Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.
Ob tem na avtobusu kot vedno nekdo smrdi, nekdo je bolan, nekdo preznojen, nekdo ima dojenčka, nekomu je slabo, vse nas grabi spanec, jeza ali panični napad – zmanjkuje zraka. Edino študenti se imajo fajn, ker se vsaj pogovarjajo med sabo ali gledajo v telefone. Neredko je takšna gneča, da se ne moremo nikjer držati in nobena plastična ročka pri tem ne pomaga: stojimo stisnjeni drug ob drugem kot sardine, amortiziramo se med sabo kot pravi soborci – ali vsaj kot trupla, ki jih objameš, da te zaščitijo pred metki. V takšni gneči niti študenti ne morejo iz žepa potegniti telefona. Ni nam pomoči. Nekdo mi diha za ovratnik. Ob tej uri drugega avtobusa, ki gre v to smer – ni. In tudi če bi bil, so jutranje gužve takšne, da bi nas vsekakor ista gneča dočakala tudi kasneje, okrog sedmih, osmih. Na nekaterih progah ni veliko bolje niti okoli enajstih ali enih. Takrat so gor še turisti, študenti in preostali penziči. Potnik ne more niti skozi okno z’jat, če ne zaradi gužve, pa zaradi reklam, razpostlanih po oknih avtobusa. No, zato pa gledamo ljudem v zatilje, pas, plešo, trajno. Na reklamnem panoju na avtobusu se vrtijo horoskop in reklame za MOL.
Sprašujem se, kakšen dan bo danes na šihtu. Četudi je poletje, zna biti gužva. Pogledam na reklamni pano, ali je povrhu še polna luna. Da vem, ali naj se pripravim na kolektivno norost. Zadnjič se je omarica sesula nekje v Mariboru, to imaš takoj pol mesta brez interneta. Pa probaj ti osem ur na dan opravičevati izpad interneta jeznim Štajercem. Eden se dere, da ima firmo in rabi »takoj zdaj včeraj«, drugi je jezen in gluh, tretji bi me rad tepel in nastavljal bombe, četrti sprašuje, kdo je moj šef, zanima jih tudi, ali sem zaposlen ali »študent«, zakaj nič ne delam in ali bi letel s šihta. Vsi se derejo v slušalko, odložiti seveda ne smem, pa tudi ne bi, ker kljub grožnjam imajo prav – firma špara pri kakovosti materiala in škart roba ne dela najbolje. Obenem moram biti prijazen, saj šefica prisluškuje telefonom: njena naloga je, da ocenjuje »kvaliteto klica«, koliko smo dejansko prijazni. Komolec mi visi z oranžnega kjubikla, nad glavo mi blešči ekran z rdečo številko 467 – toliko ljudi čaka na liniji. Večina čaka zato, da mi jebe mater, nekateri pa še očeta, boga in psa. Presune me šofer, ko vidno nervozen ostro ustavi na postaji. Komaj čakam na svojo postajo. Ker ne morem gledati skozi okno, se zanašam na izkušnjo, da se blizu industrijske cone avtobus izprazni, saj se folk vmes izkrcava. A neredko ob izstopu pogledam nazaj in ugotovim, da je avtobus dober del poti prefural zapolnjen samo v sprednjem delu. Folk sedi na notranji strani sedežev, namesto ob oknu, kjer je prazno, in potem moraš na kolenih prositi, da te spustijo ali se premaknejo. Ali pa imajo zraven sebe na sedežu torbice namesto ljudi ali pa stoje zapolnijo ves sprednji del busa, namesto da bi se pomikali nazaj. Najlažje je po vstopu na bus stati kot vkopan na istem mestu do konca lastne rute, ne da bi sodeloval pri praznjenju prostora za prihajajoče potnike – da ja ne bi pomagal s konstantnim tekočim pomikanjem proti koncu vozila pri sproščanju prostora za nove reveže, ki vstopajo. Najlažje je, skratka, gledati samo nase.
Elem, izstopim in se namesto pod balijskim soncem znajdem pod sivim ljubljanskim nebom. Stojim na sivem betonu ulice, pred menoj pa siva stavba, sivi avti na parkirišču, od njih me loči le siva ograja. Na pritožbe o sivini mi kolegi mansplainajo, da so barve pač drage. Od kdaj je Slovenija tako revna? Glede na profite, ki jih dela firma, se čudim, zakaj je vse naokoli – zunaj in znotraj – togo. Četrto nadstropje, brez lifta, brez balkona, brez kuhinje. Zaposleni imamo na voljo le WC in en avtomat za plastični format kave, neke hladne sendviče z vsemi možnimi E-ji, seveda pa ne manjkajo niti gazirane pijače – ker če nas ni pobil panični napad na avtobusu, vojska E-jev, rak debelega črevesa zaradi sedenja ali jezna stranka z bombo – naj nas vsaj diabetes čim prej pokoplje. Nejse. Prilezem v četrti štuk in pogledam, kateri oranžni kjubikel je prost, ker to ni pisarna, ampak je konjušnica, kjer si vsak konj ob prihodu sam izbere plašnico, ki jo bo nadel na glavo. Logiram se s svojo številko in že me prestreže prvi klic. Moj rekord je 366 jeznih in semijeznih Slovencev in drugih ex-Yugovićev v enem samcatem deseturnem delovnem dnevu. Gužva na telefonu, gužva na avtobusu.
Fenomen razredne arogance
»Meh,« bi rekli ta pravi komunisti na omembo klicnega centra, »zakaj ne daš odpovedi, to je bullshit job.« E, jebiga. Celo prvo desetletje tega stoletja, ko je po svetu harala kriza zaradi nesposobnih bankirjev, sem prek zavoda hodil na vse mogoče delavnice za CV-je: kako napisati motivacijsko pismo, kako tipkati hitro, delati v Excelu, se pogovarjati s strankami, mediirati konflikte, hoditi po robu. Oddelal sem cel kup brezplačnih vajeništev, pripravništev, usposabljanj, hodil na vsa mogoča prostovoljstva, delal na črno, na sivo, začasno, čez mejo, pošiljal mejle in ostajal brez odgovorov. Čeprav, ko zdaj malo bolje pomislim, tudi ti, ki pravijo, da je moj šiht bulšiht, imajo, roko na srce, sami bullshit jobe. Razlika je edino v tem, da jaz zase vem, da sem konj s plašnicami. Tovariši skratka trdijo, da nisem delavski razred. OK. Pogledam skozi okno. Če me oči ne varajo, se je vreme polepšalo. Pavza! Poslovim se od stranke in ne vem, kaj naj prej: naj grem dol z liftom na zrak ali na WC? Jebiga, bolj se mudi na WC. Za pavzo za scanje imamo delavci določenih točno trikrat po pet minut, ki nam jih računalnik pridno odšteva. Skozi okno WC-ja vidim žarek sonca, a kaj, ko okna ne morem odpreti, ker so narejena tako, da se ne odpirajo. Če je vroče, imamo centralno klimo vklopljeno na 17–19 stopinj. Takrat obvezno zbolim. Enkrat sem staknil vnetje ledvic in skoraj krepnil na šihtu. Da so ledvice frka, sem dojel šele, ko sem skoraj ves visel s stola, polovica telesa se je naenkrat čisto ohladila, noge so se mi vlekle po tleh, spodnja čeljust se mi je tresla in nevidni nož me je zbadal v hrbet. Ta občutek me je kapituliral in katapultiral direkt na urgenco, kjer so me reševali ljudje ki, eto sreče, nimajo bulšihtov.
Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami … In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim.
Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami, niti ekipe prekarcev brez bulšihtov, kako čakajo pred večno slabim WC-jem v SEM-u. In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim. Dan za dnem. Naš oddelek ne dela eno- ali dvoizmensko. Ne, mi vsak dan delamo drugače. Uradno je nekako takole, le da so ure vsak dan drugačne: ponedeljek 8–16, torek 12–20, sreda 9–17, četrtek 15–22, petek 8–16, sobota 10–18, nedelja 7–15; kakšen ponedeljek pade prosto, nato pa se zopet začne: torek 9–17, sreda 12–20 … Uradno naj bi bilo to to, ampak neuradno vsak dan delamo po devet, deset ali več ur, saj ob gužvah – ki jih imamo vsak dan – podaljšujemo za uro ali dve, in vedno je tako »pisano, dinamično in drugače«. »Zakaj si ne kuhaš doma?« sprašujejo prijateljice po telefonu. »Zakaj ne hodiš na tečaje?« predlaga frend in doda, naj si najdem boljši šiht, ne-bulšiht. »Zakaj se nikoli ne moremo videti?« sprašuje neka bejba na Tinderju. Nobeden izmed njih niti ne sluti, da še jaz sam pravzaprav ne vem, kdaj točno obstajam. To gotovo ni na tisti dan, ko sem »prost«, ker takrat, če ravno ne perem in čistim, hitim po nakupih, popravilih, na pošto, do staršev, pa še to čim prej poskusim priti domov, da se umijem in v miru vegetiram pred TV-jem. Ne, takrat ne obstajam. Mislim, da v svetu pravzaprav obstajam le v tistih trenutkih, ko stojim na avtobusni in čakam avtobus. Zdi se mi, da kot oseba obstajam samo takrat, ko berem reklame, horoskop in novice na reklamnem panoju na avtobusu. Ker edino takrat, in to le, če se dobro skoncentriram, imam lahko ta miselni prostor in svobodo, da se mi ni treba ukvarjati s tem, kaj vse mi je postoriti in kaj vse zamujam. Ko skočim na avtobus, lahko berem novico, o kateri imam lahko neko mnenje, ki nima zveze z menoj in mojim lastnim preživetjem. Takrat lahko doživim tisti neverjetni luksuz – da obstajam v javnosti, ki se me ne tiče.
Pešec zunaj cone »pisanih klopc«
E, najboljše pa je, ko delam do 22. ure. Še posebej, ko je zunaj zima in sneg, zadnji bus pa je že odpeljal. Včasih obetavno piše, da bo prišel, pa vsi vemo, da ne bo. In potem se jaz in nekaj Indijcev vračamo peš iz Industrijske cone Šiška po Celovški. Takrat med hojo imam tudi, eto, nekaj časa za razmišljanje. Indijci imajo manj časa za razmišljanje, zadnjič so povedali, da so bežali, ker jih je skupina skinov hotela pretepsti, ker so bili preveč Indijci, medtem ko so čakali avtobus. Tu je sicer malo nelagodno hoditi, kaj šele teči, saj je pločnik dostikrat širok komaj meter. Na eni strani bloki visijo ljudem nad glavo, na drugi pa avti šibajo mimo, sploh BMW-ji na kokainu. Policije ni nikjer, da bi jih pohapsila – ne nakokiranih voznikov in ne skinov. Kaj pa vem, verjetno so na južni meji, tam iščejo neke druge »indijce«. Kolega pravi, da policisti, kadrovsko podhranjeni, kot po navadi so, avtovoznike raje pustijo, da delajo, kar hočejo. Ne vem, ali je to res, gotovo pa je lažje – in dražje – kaznovati kolesarje, ki so dva poslovilna kraft pira presekali z rakijo. Kakorkoli. Na eni točki zavijem na Drenikovo. Tej soseski rečemo Bešiktaš – ljubkovalno označuje nedefinirano območje med Bežigradom in Šiško, ob enajstih zvečer nedosegljivo z avtobusi. Tam nekje se poslovim od Indijcev in ostanem sam samcat, osamljen pešec. Pozdravlja me edino mrtvilo betona. Ni ti to center, druže – ni dreves, rožic, ni klopc, ni pitnikov, kaj šele pajzlov al’ trgovinic. Bešiktaško mrtvilo motim le jaz, takole živ. Očitno so se na MOL-u že davno odločili, da se živi ljudje tu okoli ne gibljejo in da teh »živahnih« zadev ne rabijo. To niti ni cesta, to je tranzitna cona, tranzitirata pa izključno dve sorti jekla: avti in kolesa. Ekoutopija, poimenovana »kolesarsko mesto Ljubljana«, je kakopak zunaj središča distopija par excellence, ker kot kaže, prevlada mnenje (ne strokovna ocena), da kolesarji in »avtovozci« ne rabijo lepih cest – beton in asfalt jim zadoščata. Še najmanj jih zanima, ali je ob cesti drevored ali ne. Razen – razen, ko morajo poleti čakati v špici. E, takrat se avtovozci pizdijo, ker »ni sence nikjer«. Kolesarji pa so ponosni, cvetijo, še posebej, ko furajo mimo razgretega pleha čakajočih avtov ali ko pozimi vnovič biciklirajo po dežju in snegu. V vsem svojem ponosu in individualni svobodi pa ne skapirajo, da so:
1. »obrezvezili« drugim zahteve po boljših možnostih organiziranega (skupnostnega, če želite) premikanja po mestu;
2. reproducirali stanje mestne politike, ki vožnjo z LPP-jem načrtno vzdržuje kot ponižujočo;
3. »romantizirali« vožnjo s kolesom v nečloveških razmerah in s tem pridodali svoj žebelj v krsto (ne)dostojanstvenega javnega prevoza.
Najlažje je s kolesom iti v službo, če delaš v centru … manj pa, če delaš v BTC-ju ali kakšnem drugem skladišču na mestnem obrobju. Zato pa tudi med kolesarji ni slišati iskrenega priznanja, da jim je pravzaprav veliko bolj pod častjo, da bi se vozili z LPP-jem, kot jim je užitek kolesariti po dežju. Pri tem jim pomagajo tudi relikti »zelene« politike devetdesetih let: »bicikli so eko« – in meščanska vest lahko mirno spi. Tako so se svete krave ekologije in biciklizma razpasle po vsej Ljubljani, in medtem ko meščanska vest mirno spi, delavska vest sanja o avtobusih, ki prihajajo na tri minute. Drznejši med njimi sanjajo tudi o tramvajih, drevoredih in pisanih klopcah – tudi na Celovški cesti.
Slaba prometna infrastruktura krade delavčev prosti čas!
Janković naj bi si bil blizu z Beogradom. Mafijsko mesto, kakršno je, je Beograd vseeno mesto, od katerega bi se lahko vsaj nekaj naučil. Tudi tam se sicer folk pritožuje zaradi slabega mestnega prevoza, a ko Srbi pridejo v Ljubljano, misleč, da je tu raj na zemlji, se prvih nekaj mesecev čudijo dvema stvarema: tržnice so drage, ne cenejše od trgovin, in mestni prevoz je zanič. V Beogradu namreč, kljub težavam, v večini širšega mestnega perimetra avtobusi prihajajo na vsake tri minute, imajo pa tudi šinobuse, minibuse in ekspresne buse. Beograd ima tudi redne nočne proge, ki vozijo na vsako uro, da lahko celo ob dveh zjutraj prideš kam, če že ne na zunanji rob predmestja. Jaz pa se ne morem iz Bešiktaša premakniti ob enih zjutraj, pa niti ob petih ne. Za konec tedna avtobusi vozijo na vsakih 48 ali 52 minut. Taksi stane preveč. Ne kolesarim, ker me boli kolk. Hočem avtobus, ki me vsaj približno premakne iz Bešiktaša – za konec tedna in med tednom ob dveh zjutraj. A je to preveč?
Posledica rednih premikov od točke A do točke B je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi ne zamuja. Ker če ne ujame tega busa, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut.
Posledica rednih (!) premikov od točke A do točke B, na primer od centra do Šiške, Rudnika ali Štepanjca, pa je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi NE ZAMUJA. Zakaj? Ker če ne ujame tega busa – ali je ta poln, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut. Namesto da bi bilo ob sobotah in nedeljah več avtobusov, da se gre folk obiskovat ali šopingirat, če želi, jih je še manj. To pomeni, da v eni uri ne moreš priti do centra, nekaj kupiti in iti takoj nazaj domov. Obsojen si, da (optimistično) porabiš tri ure, saj je od tega treba kar nekaj časa čakati na avtobus. Če prestopaš in vsak svoj avtobus čakaš 15 minut, je to v obeh smereh 60 minut čakanja. Zato se reveži tudi rinejo na tisti »prvi« bus, ki ga ujamejo – da pridejo pravočasno in čim prej.
Na tej točki pa vsem pametnjakovićem hvala za nasvete v slogu »štartaj že prej«, da bi ujel PREJŠNJI bus. Če vam ni panike, da greste v službo 45 minut ali eno uro prej, samo zato, da bi za ziher ujeli avtobus, meni je. Obenem je v Ljubljani, ki je izjemno majhna, to popolnoma nesmiselno. Pametnjakovići se furajo z biciklom 25 minut ali z avtom deset minut skozi vse mesto, raja pa naj se v strahu pred zamudo najraje pelje na šiht kar tri ure prej. Zadeve spet ni tako težko razumeti – ljudje pač zamudijo bus: imajo zahtevnejše otroke, zbolijo, kaj pozabijo pa morajo nazaj po stopnicah, pucajo tuj drek v WC-školjki – in vsako od teh opravil postane visokorizično, ko moraš tempirati prihod na avtobus tako delikatno, kot da tempiraš bombo. Posledice so preprosto veliko hujše, če človek zamudi avtobus, ki pelje na vsakih 20, 40 ali 50 minut, kot če zamudi avtobus, ki pelje na tri minute. Težko je kolesarjem, županu in avtovoznikom razložiti to poletno avanturo, ta skok adrenalina in kortizola, ko moramo urnik natempirati z vsemi opravili in pred odhodom od doma lahko le upamo, da nas ne bo pritisnilo na WC. Na uro gledamo kot zmešani na vsake tri minute, lovimo ekvilibrij med idealno trajajočimi hišnimi opravili, ki bi jih lahko postorili v tem sklopu predbulšihtovskih, ekspresno minevajočih minut, nastresirani, da si ne smemo naložiti preveč ali predolgih opravkov, ker bo pač bus pobegnil in bomo zamudili na šiht ter za kazen podaljševali delo še dve uri. Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost.
Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost.
Utrujen pridem domov in znova sklenem, da se kolesarjenje v Ljubljani pogosto prodaja kot etično dejanje, ki daje večvreden občutek nad potratnim avtoprevozom, v resnici pa je oblika razrednega distanciranja od vožnje z LPP-jem.
In nazadnje je bila na reklamnem panoju na avtobusu antireklama, kako se neka iniciativa Ljubljančanov bori za svoje parkirplac privilegije … »Namesto da bi se izborili za normalen javni prevoz,« pomislim, ker me prevzame resentiment. A kaj, ko je realnost takšna, da so busi Ljubljančanom pod častjo, Janković pa to dobro ve in se zato smehlja. Jaz pa … pa saj nimam nič proti avtom, niti kolesom, smara mi le moja razredna pozicija, za katero mi vsi svetujejo, naj jo »kamufliram« z nekimi delavnicami, CV-ji, prekarnimi šihti namesto bulšihtov, kolesi namesto javnega prevoza. Vse to pa mi govori le eno: da nihče pravzaprav noče spucati svojega dreka. Ob prihodu me cimra spomni, da bodo spet neki referendumi, ki jim niti slediti ne morem več, spet bodo kot nazadnje kolesarili v znak protesta. Jaz pa sem utrujen in grem spat. Pred spanjem me spreleti vprašanje, kdaj bodo kolesa (in avti, kar se mene tiče) zablokirali ceste – ne v protest, temveč v opomin na mrtev dostojanstven javni mestni prevoz – prvo žrtev »skupnostnega« v mestu, ki je padlo in se prepustilo duhu »kruha in iger«. Seveda je bil sklep novinarja, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja.