Ljubljana je umetniško zelo pestro mesto. Na uprizoritveni sceni se kar naprej nizajo novi projekti. Občinstvu se pogosto zdi, da je vse polno prostorov, stavb, dvoran, studiev namenjenih umetniški produkciji. Pa vendar tisti, ki se ukvarjamo z neodvisno uprizoritveno umetnostjo, pogosto nimamo prostorov za vaje, za razvoj umetniških, kreativnih procesov. Kolikokrat se zgodi, da vadimo v dnevnih sobah, izposojamo si kotičke v zameno za usluge, plačujemo previsoko najemnino za tuje studie. To je stara, vztrajno ponavljajoča se situacija, ki je v treh desetletjih ni rešila nobena kulturna reforma. Skupina akterjev iz nevladnega in javnega sektorja se je odločila, da bo te samoumevnosti presegla – v ta namen je ustanovila iniciativo Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar. V organizaciji Maske Ljubljana, Nomad Dance Academy Slovenija (NDA SLO) in Kina Šiška ta iniciativa že dve leti premišljuje o vprašanjih, ki zadevajo vse delujoče na neodvisni sceni: kakšne vrste upravljanja prostorov potrebujemo danes? Katere umetniške vsebine lahko ustvarimo v posameznih prostorih? Kakšno skupnost gradimo? Katera znanja ustvarjamo in katera delimo?

O iniciativi sem se pogovarjala z glavnimi organizatorji skupščin: Aljo Lobnik, direktorico in umetniško vodjo zavoda Maska, Dragano Alfirević, koordinatorico NDA SLO, in Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Kina Šiška.

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2023 je dramaturginja in teatrologinja Jasmina Založnik pri Maski izdala knjigo Zavzemanje prostora: Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji – analizo izvedbenih praks med letoma 1965 in 1987 v Jugoslaviji, s poudarkom na Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu. “Knjiga je bila uvodno srečanje na začetku naših premislekov o prostorih. Kasneje smo pri Maski izdali še številko revije Prostori, ki se je navezovala tudi na konkretne težave pomanjkanja prostorov, na vprašanje javne rabe itn. V tistem letu smo si pri Maski želeli premišljevati o prostorih nasploh, na teoretski, pa tudi na praktični ravni,” razlaga Alja Lobnik. “Poslovili smo se od Nove pošte in zaključili sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem ter začeli iskati prostorske rešitve, ki bi bile trajnostne. Iskali smo vse, kar nam je omogočala Nova pošta: daljše in počasnejše delovne procese, rezidenčno delo ter varnost, kar se tiče prostorov, za vaje in za uprizarjanje ter postprodukcijo. Zdelo se nam je dobro, da odpremo platformo, ki nam bo omogočila dolgoročno premišljevanje o tem na ravni skupnosti. Zazdelo se nam je, da to ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto. Zelo dragoceno je, da sem na njih slišala različne aspekte samozaposlenih, prekarnih kulturnih delavk, delavcev, nevladnih organizacij brez prostorov in nevladnih organizacij s prostori ter javnih zavodov. Tibor Mihelič Syed je zasnoval iniciativo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ), ki je tudi veliko vredna, in mislim, da je čas dozorel, da javne institucije začnejo bolj sistematično zagotavljati boljše delovne razmere za delo nevladnikov in samozaposlenih v kulturi.”

To ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto.

– Alja Lobnik, Maska

Skupščine v Kinu Šiška

Maska je hitro našla skupni jezik z Nomad Dance Academy, ki dolgotrajno tvorno in obsežno sodeluje s Kinom Šiška v okviru Cofestivala. Pri prvotni zamisli so sodelovali še Jasmina Založnik, Pia Brezavšček, Rok Vevar, srečanja v obliki skupščin pa je predlagala Dragana Alfirević. “Največja moč je ali pa se največ lahko zgodi v odprtem pogovoru v smislu skupščinskega načina pogovarjanja. Skupščina je oblika pogovarjanja, kjer ima vsak občutek, da ima glas in da je ta glas resnično enakovreden in slišan,” pravi. “To je nekaj, kar moramo čim več prakticirati. Oblika ni naključna, izhaja iz tradicije plenarnih zasedanj, kakršna smo poznali ob ustvarjanju Festivala Pleskavica 2011 v bivšem Rogu in kakršna danes uporabljajo srbski študentje pri svojih protestnih gibanjih.” Skupščine niso zgolj delovni sestanki. So oblika kolektivnega premisleka, ki ima svojo lastno politično logiko.

“Na eni od teh skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij. Veliko nas je iz nevladnega sektorja in sodelujemo z javnimi institucijami, povratnega sodelovanja, da bi imeli občutek nekega skupnega javnega prostora, skupnega ustvarjalnega prostora, pa je zelo malo. Vsi delamo za isto stvar, za javno dobro, za skupno stvar. Ta ugotovitev je nekako potrdila to intuicijo, s katero se je Maska obrnila na nas, in ta intuicija je, da imamo veliko tem, o katerih se moramo pogovoriti: npr. kdo in kako upravlja javno infrastrukturo. Veliko je tudi privatizacije. Poskušali smo malo razgrniti in razrahljati vse te samoumevnosti, utečene oblike sodelovanja, povezav, navezav, ko gre za način upravljanja. Mogoče nimajo vsi potrebe ali želje, pa tudi kapacitet ne, da bi upravljali javne prostore, ker je za to potrebnih ogromno kapacitet, dela, truda. Mogoče nismo niti vsi za to ali pa nismo nagnjeni k temu. Dejstvo pa je, da vsi, ki se ukvarjamo z uprizoritveno umetnostjo, potrebujemo dober, ogrevan in čist prostor.”

Na eni od skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij.

– Dragana Alfirević, Nomad Dance Academy

Skupni imenovalec razumevanja javnega

Tibor Mihelič Syed kot primer dobrega modela, poleg Cofestivala, ki že dolgo sodeluje s Kinom Šiška, omeni koprodukcijsko sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Maske na Novi pošti: “Sedem let sinergije, ki je rodila izjemne in prebojne projekte. Brez samozavestnega, trmastega stopanja ne bi proizvedli, kar smo proizvedli v vseh teh letih. Nova pošta bo ostala zapisana v teatrološko prakso kot nekaj pomembnega v danem času. Te drznosti, tveganja, ki pa vendarle prinaša nove vsebinske premike, premisleke, nove produkcijske modele, je v institucijah izjemno malo. Te samoumevnosti, ki jo omenja Dragana, ne bi vezal samo na vprašanje produkcijskih razmer, temveč tudi na vsebine, tovrstno sodelovanje pomeni neke vrste tveganje.”

Alja Lobnik prav tako opozarja, da sodelovanje ni najenostavnejše: “Zahteva trud in dodatno energijo, dodatno delo, usklajevanje. Postavlja se vprašanje, kako se javni zavod približuje nevladni organizaciji. Vzpostavljene so hierarhije, ki so imanentne in je treba o njih vsaj govoriti, jih preizprašati. Veliko truda je za tem, da se lahko taki formati ali pa taki prostori zgodijo. Vendarle pa zmorejo preseči in nakazati nove smeri ustvarjanja produkcijskih načinov dela. Zdi se mi, da je bilo Slovensko mladinsko gledališče v nekem obdobju dovolj pogumno, hkrati pa je javno institucijo razumelo drugače, kot se dostikrat razume. Pogosto vidimo javno institucijo kot zaprt prostor in ne kot javni prostor, kamor se lahko intervenira, ki je lahko odziven, odprt za različne skupnosti. Nova pošta je bila tovrsten poskus. Obstajal je skupni imenovalec razumevanja javnega, kar javnim institucijam v njihovi udobni poziciji dostikrat umanjka. Pomeni odločitev ljudi, ki upravljajo javno infrastrukturo, da bi se odpirali v to smer – da ne bodo samo pragmatični v svojih načinih delovanja.”

Potrebne so sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor.

– Tibor Mihelič Syed, Kino Šiška

“Institucije, ki niso repertoarna gledališča z lastnimi ansambli in produkcijskimi procesi, npr. Kino Šiška, Bunker, Španski borci, se lažje lotevajo tovrstnega sodelovanja. Institucije, ki so zavezane lastni produkciji in programski kontinuiteti, imajo manj manevrskega prostora. Kot vodja javnega gledališča z lastnim ansamblom si dolžan temu ansamblu zagotavljati določen obseg dela in pri tem imaš zvezane roke, kolikšen segment programa boš podružbil. V tem primeru bi bile potrebne sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor,” poudarja Tibor Mihelič Syed. “Ta tveganja si mora institucija želeti. Včasih se mora upreti sistemu, ki omejuje. To je del umetnosti, da poskušaš z neko gesto razbiti sistem, ki te po svoje omejuje.”

Prostorski preostanek kot priložnost

Do zdaj je bilo v Kinu Šiška že šest skupščin. Na zadnji so obravnavali predlog Tiborja Miheliča Syeda o vzpostavitvi Sistema prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ). Projekt izhaja iz statistične kategorije, ki jo je mogoče poimenovati prostorski preostanek – gre za prostore javne infrastrukture, ki v nekaterih terminih preprosto samevajo.

“Gre za poskus, da ta preostanek prostora postane viden in dostopen skupnosti na sistematičen način,” pojasnjuje Tibor Mihelič Syed. “Na eni strani so javni zavodi in organizacije, ki upravljajo prostore, na drugi so ustvarjalke, ustvarjalci in kolektivi, ki prostor potrebujejo za vaje, raziskovanje, razvoj, projektno delo. Namen projekta je v digitalnem okolju ustvariti preprost, pregleden sistem, ki omogoča, da se ti dve informaciji srečata.”

Poudariti velja, da gre pri SPPZ za razvojno fazo dela, ne za koprodukcijsko platformo. Prostori so namenjeni vajam, razvoju in fazi raziskav, ne produkciji. Merila razdeljevanja so premišljena in transparentna. Za zdaj je pobuda osredotočena na uprizoritvene umetnosti, ima pa možnosti za poznejšo širitev. Med prostori, ki bi jih iniciativa vključila, so tudi vadbeni prostori neodvisne scene, kot so prostori Maske, prostor Društva za sodobni ples Slovenije, Kino Šiška pa prispeva vsebinske in logistične zmogljivosti.

Podružbiti procese

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov, ki jih imamo, pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež, ne od dejanske potrebe ali kakovosti projekta. “Tudi če ni osebnih poznanstev, bi institucije s svojimi kapacitetami, ne samo prostorskimi, mogoče tudi z rekviziti, z garderobo, morale biti odprte za celotno sceno in razumljene kot javno, ne kot zasebno, kot nekaj, kar pripada družbi,” doda Alja Lobnik.

“Nekdo pravi, da je institucija bolj dostopna, ker ima npr. s Tiborjem zgodovino sodelovanja, ker je vzpostavljeno zaupanje,” razlaga Dragana Alfirević. “Ampak kako narediti, da to ne ostane zasebno med njima, ampak postane oblika podružbljenih kontinuitet, ki je pravičnejša in dostopnejša?”

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež.

Alja Lobnik poudarja, da si je iniciativa za cilj zastavila podružbljanje procesov, ki so pogosto ostajali v sferi zasebnih poznanstev in neformalnih mrež, ter opiše to z izkušnjo, ko je prvič prišla na delovno mesto umetniške vodje Maske: “Bila sem tako neomrežena in brez pozicije, s katere bi lahko delovala, da je bila zame marsikatera stvar zaprta. Za prihajajoče, ki vstopajo, je to ključno – da imajo možnost takojšnjega povezovanja in sodelovanja, ne da je to zgolj plod nekih zasebnih poznanstev.”

Skupščine in znotraj njih SPPZ torej niso samo logistični projekt, so poskus spremembe temeljne logike, po kateri dostop do javne kulturne infrastrukture sploh nastaja.

Dolgoročni horizont: sistemska sprememba

Vsi trije sogovorniki se strinjajo: skupščine niso cilj same po sebi, so le del daljšega procesa, ki meri na sistemske spremembe. Namen vseh treh organizatorjev je, da se skupščine ne zapirajo v eno samo rešitev, temveč da ohranjajo raven razprave, izmenjave mnenj in skupnega razmišljanja o vseh pomembnih temah, s katerimi se srečujejo na uprizoritveni sceni. Temeljne težave ostajajo že 30 let enake: diskriminatorna porazdelitev virov, pomanjkanje vadbenih in razvojnih prostorov, hiperprodukcija za majhno občinstvo, prekarnost kulturnih delavk in delavcev. “To je endemičen kulturnopolitični problem,” je kritična Alja Lobnik ”Ta sistem ostaja preveč nepošten, preveč diskriminatoren, da bi ga gledali še naslednjih 20 let. Do prejšnje vlade, s katero so se začeli temeljni premiki, se z njim ni ukvarjal nihče,” meni Tibor Mihelič Syed.

Iniciativa je odprta. Poleg treh jedrnih organizacij, Maske, NDA in Kina Šiška, so bile na skupščinah občasno prisotne predstavnice Zavoda Bunker, Španskih borcev in člani Društva za sodobni ples Slovenije, pa tudi redki predstavniki nekaterih javnih zavodov. Izjemno pomembna sogovornika sta Teja Reba in Simon Kardum, med sistemskimi sogovornicami pa Asociacija. Potekajo pogovori z Viba filmom, katerega direktor Mitja Bravhar kaže naklonjenost razvoju sodobnega plesa. Dragana Alfirević poudarja, da je eden od temeljnih občutkov, ki so spodbudili celotno sodelovanje, ravno ta paradoks: “Ljubljana je fizično prostorno, bogato mesto, pa vendar ne moreš najti prostora za vaje, studii so predragi. Izkoriščenost je slaba, povezanost je slaba.”

Kaj sledi

Letošnje leto bo pilotno. Preizkusili bodo, kje so meje, kaj je treba doreči, kateri prostori so dejansko na voljo in pod kakšnimi pogoji. Skupščine bodo potekale vsaj dvakrat na leto in ostajajo osrednji prostor skupnega premisleka. “Radi bi se povezovali in povezali tudi zunaj uprizoritvenih krogov, zavedam se, da deloma elitnih, po drugi strani pa prekarnih,” vabi na odprte skupščine Dragana Alfirević. “Nekako imamo začrtane točke in cilje v tem procesu,” sklene Alja Lobnik, “ampak dejansko gre za proces.”

“Morda sem malce preveč ambiciozna, toda mogoče bomo skupaj lahko spremenili mentaliteto nas, ki živimo in delamo tukaj, malo po malo,” je optimistična Dragana Alfirević.

Katastri začasnosti prostorov niso le projekt, so miselni eksperiment, ki se je s skupščinami, pogovori in konkretnimi dogovori začel počasi, a vztrajno prevajati v prakso. In v osnovi stoji preprost, a pogumno izrečen aksiom: mi vsi delamo za isto stvar, za javno dobro. Čas je, da se infrastruktura temu primerno odpre.