Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Tedaj so slikarji in kiparji iz doline Soče ter z njenega obrobja zaznamovali ključne postaje razvoja slovenske grafike, slikarstva in kiparstva. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi. Le Goriški muzej se je nekoliko oddolžil grafiku in slikarju Vladimirju Makucu (1925–2016) ob stoti obletnici rojstva. Enako so na Kromberku ravnali ob stoti obletnici rojstva Borisa Kalina (1905–1975), vendar je bilo to že pred 20 leti. Kasneje so se razstave, v katere je bil vključen starejši brat Kalin, ukvarjale zgolj z javnimi spomeniki in celostna seznanitev z njegovo vlogo Meštrovićevega študenta in akademijskega profesorja kiparstva je skoraj pozabljena. Čeprav ima Goriška premalo galerijskih prostorov in so poleg tega tudi Pilonovo galerijo v Ajdovščini do letošnje lanske pozne jeseni prenavljali, je izgovorov za zapostavljanje Kalina in drugih likovnih umetnikov preveč. Butične zbirke Avgusta Černigoja, Rika Debenjaka, Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča v sosednjih naseljih so ostale v senci filmov in gledaliških predstav EPK. Mesto vrtnic ni znalo v nobenem od likovnih razstavišč in informacijskih uradov poskrbeti niti za vedno svež šopek vrtnic. Edino razstavišče, kjer so bili prijazni do vsakega gosta brez napisa VIP in je vsak radovednež dobil celo katalog razstavljenih grafičnih del, je bil Hotel Park.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja. Okoli Lenassijevega Ikarja ali ob Begićevo Ohranjanje sanj pa so zložili samo nekaj zelenih škatel. Na razcvet šol v Novi Gorici, katerih spodbuda je Petnajstletna Borisa Kalina, niso niti pomislili.

EPK ni znala ustrezno nadgraditi prvih izhodišč oblikovanja novega mesta niti s prezentacijo Nonumenta v Edi. Poleg urbanistične zasnove Edvarda Ravnikarja je gotovo temeljni objekt Nove Gorice stavba občine s štirimi kipi na mrkem vhodnem pročelju. Vse štiri figure (Jetnik, Upornik, Partizan, Vinogradnik) je v okviru tedanjih slogovnih zahtev izdelal Boris Kalin. Njegov svak Slavko Pengov je poslikal slavnostno dvorano v nadstropju občine. Razvil je slovensko slikano zgodovino od Trubarja do Gregorčiča in osvoboditve Primorske leta 1945. Med pomembne osebnosti je slikar v kot postavil svoj avtoportret, podobo glasbenika Lojzeta Bratuža in kot tretjega klesarja s potezami, ki spominjajo na B. Kalina.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja.

Del dolga do domačina Borisa Kalina, akademika, večkratnega Prešernovega nagrajenca, ključnega profesorja ALUO, so morali poravnati potomci vnukov. Razstava je bila nujna ob omenjeni okrogli obletnici umetnikovega rojstva in smrti. Razstavišče v oddaljeni tovarniški hali Mostovne na meji med Novo Gorico in Solkanom je bilo zasilna rešitev. Hladen okvir nekdanje kovačije so napolnili s toplimi, večidel intimnimi besedili pisem zaljubljenega zagrebškega študenta Borisa izbranki. Povečave liričnih izpovedi so bile na panojih, nekaj Zorinih in Borisovih fotografij so preslikali na zavese, s katerimi so razbremenili razstavno dvorano. Izvirna pisma so skupaj s fotografijami postavili v improvizirano vitrino z mizo iz domače hiše. Na bežigrajsko domovanje Borisa Kalina so dodatno opomnili razstavljeni načrti kiparjevega svaka Vinka Glanza. Ta je članom družine Kalin med obema vojnama prijazno izdelal več načrtov za hiše. Vzdolžni steni so smiselno označili s portretoma muze na eni strani in umetnika na drugi.

Jedro razstave je sestavljal ducat figuralnih kipov, pretežno mavčnih izvirnikov za bronaste ali kamnite akte. Prefinjeno oblikovane čvrste ženske obline, portretne glave in primerjave z dekletom, kasnejšo ženo Zoro potrjujejo, da gre za kiparjevo veliko ljubezen, navdih, idealizirano žensko. Erotika je občutena, vendar vedno nekoliko pritajena, idealizirana s poznavanjem klasičnih antičnih kipov ali pretehtanostjo Kršinićevih ter maillolovskih zgledov. Kalin je nedvomno mojster kakršnekoli drže stoječe, sedeče ali ležeče ženske. Izjemoma avtor sestavi dva ženska akta v učinkovito celoto. Razgaljeno telo posameznice je zajeto v intimnih trenutkih česanja, oblačenja ali branja. Hommage ožji družini je prijazno oblikovanje portretnih glav Borisovih potomcev za smiselno obešeno zaveso. Raznoliki podstavki kažejo nekaj finančnih zadreg entuziastičnih organizatorjev.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk.

Presenetljiva so kiparjeva mladostna pisma, ko osamljen, včasih optimističen in drugič otožen, iz Zagreba piše svojemu idealu. Pisanje je bolj intimno kakor goli kipi. Spoznavamo kiparjevo osebnost in njegova čustva, kjer ni patetike njegovih javnih kipov, nobenega vpliva naročnikov ali politike, kakršne vidimo ali prezremo v Murski Soboti, Celju, Breznici, Ljubljani, na Vrhniki, Bledu ali v Novi Gorici. Simpatično zaobljeni bronasti Bevk je javni spomenik; vsak mavec na skromni razstavi pa ima več čustev, pristnosti in notranje topline. Morda je že čas, da na kiparski okras naših krajev in javnih prostorov, čeprav je nastal v bivši državi, pogledamo bolj objektivno.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk. Zbudili bi izjemno klesano marmorno Jutro I z Brda pri Kranju in dali razstavi nov naslov, Naš Boris.