Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.
Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.
Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.
Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.
Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.
V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.
S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.
Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.
Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.
Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.
Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.
Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.
Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.
Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.
