Prejeli smo izjavo sindikata ZASUK o “poškodovanju” spomenika izbrisanim, ki jo v celoti objavljamo v nadaljevanju:

V sindikatu ZASUK z začudenjem spremljamo medijske in institucionalne interpretacije nedavne rožnate intervencije v Parku izbrisanih. Te bolj kot karkoli drugega razkrivajo, da so izbrisi v Sloveniji še vedno mogoči prav zato, ker se zgodovinske krivice tako hitro potiskajo v pozabo, prostor za njihovo razlago pa si prisvajajo predvsem tisti, ki imajo družbeno in politično moč.

27. oktobra 2023 smo v sindikalni konfederaciji Glosa – ZASUK, dan po otvoritvi Centra Rog na tiskovni konferenci opisali nasilna dejanja policije in varnostnikov ter aroganco mestnih oblastnikov: “Medtem ko so večinoma starejši povabljenci na steklenih osvetljenih hodnikih pili vino in jedli kanapeje, so kulturni delavci okušali solzivec. Medtem ko je izbrano družbo nagovarjal župan, so na naše delavce lajali policijski psi. Medtem ko so kulturni delavci na dežju skandirali ‘Javni prostor, zasebna otvoritev!’, so ugledni povabljenci snemali instagram filmčke amorfne gmote in jim z višine kazali sredince. Razredni boj ni bil še nikoli tako fotogeničen kot včeraj.”

Tri leta kasneje se v Centru Rog še vedno pogosteje odpirajo šampanjci in strežejo kanapeji ter se na zasoljenih delavnicah “ustvarjalno” družijo elite, manjkrat pa vanj zahajajo kulturno-ustvarjalni delavci, ki v gentrificirani Ljubljani ostajajo brez stalnih produkcijskih prostorov. Medtem, ko je MOL ob otvoritvi napovedoval, da bo Ljubljana s Centrom Rog bogatejša za enega najpomembnejših regionalnih kreativnih centrov, smo dejansko dobili neizviren hibrid med mladinskim centrom, podjetniškim inkubatorjem in univerzo za tretje življenjsko obdobje.

Čeprav je zgodovina območja nekdanje tovarne Rog v zadnjem desetletju vse prej kot rožnata, je prav rožnata barva postala eden najprepoznavnejših simbolov upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti. Roza bager, roza pištola, roza Ć. Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja – dovolj je, da živiš v Ljubljani. Kdor v Ljubljani živi že vsaj desetletje, pa bi moral vedeti tudi nekaj drugega: dolgo, preden so se oblastniki spomnili postavljati spomenike izbrisanim, so bili med redkimi, ki so se borili za pravice izbrisanih, prav ti domnevni »vandali« – uporabniki Avtonomne tovarne Rog. Izbrisani so se vse do deložacije organizirali pod streho tamkajšnjega Socialnega centra, ki jim je zagotavljal prostor za srečevanje, samoorganizacijo in politično delovanje.

Proces prespominjanja območja Roga je intenziven, občino pa ob tem podpirajo tudi druge inštitucije. Preseneča nas, da je Zagovornik načela enakosti tako bliskovito obsodil packanje Ć-ja, pred tem pa se do problematike Roga ni opredeljeval: niti do brutalne in nelegalne evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog sredi epidemije, niti do nasilja nad protestniki ob otvoritvi Centra Rog. Med poplavo zgražanj o vandaliziranju spomenika pa je Irena Woelle, soavtorica spomenika izbrisanim in naša članica, včeraj na svojem Facebook profilu v javni objavi zapisala: “Človek človeku vandal. Opozarjanje na nerešene in nereševane posledice izbrisa in opozarjanje na izbris Avtonomne tovarne Rog ni vandalizem.” V sindikatu ZASUK podpiramo stališče naše članice. Hkrati opozarjamo, da bi bilo, če že v javnem prostoru odpiramo razpravo o “dobrih” in “slabih” grafitih ter o “vandalskih” in “umetniških” posegih v javni prostor, to temo na območju Roga smiselno odpreti najprej in predvsem ob uničenju kultne roza pištole italijanskega umetnika Bluja na Avtonomni tovarni Rog leta 2016. Tudi to umetniško delo, poleg številnih drugih, ki so bila uničena ob evikciji leta 2021, je namreč postalo žrtev ocene vodstva Centra Rog in Mestne občine Ljubljana, da ne gre za umetniško delo, vredno ohranitve.

Nič od tega, kar se ta teden v medijskem prostoru odvija okoli Roga, ni zares novo. Podobno razpravo smo spremljali že po antigentrifikacijskem pohodu po Ljubljani pozimi leta 2024. Takrat je bila novinarka in kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ena redkih, ki se je odmaknila od hitrih obsodb udeležencev pohoda in v kolumni Kdo je vandal te družbe? bralce izzvala z vprašanjem: “Čas je torej za vprašanje: kakšen smisel ima to korakanje peščice v snežni noči, ki jo spremlja več policajev, kot jih je na stotine traktoristov, ki so usmradili in paralizirali vse mesto? Ki jo demonizirajo mediji (“več tisoč evrov škode, uničen zmajček, bakle in dim”) in tudi “levičarji”, ki so angažiranost prepoznali celo v Barbiki, ne razumejo pa te gmote brezpravnih?”

Vprašanju Lesničar Pučko se ob zaključku naše izjave pridružujemo tudi sindikalisti: Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?