Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko naselje, je med drugimi zaslužen tudi Klemen Fajs. Štepanjčan z večletnimi izkušnjami s političnim organiziranjem, ki jih je v preteklosti nabiral v Levici in Cedri, je svoje znanje hitro apliciral na eksplozivno situacijo.

Čeprav je njegov siceršnji poklic računalniškega programerja velikokrat nasproten njegovim političnim prepričanjem, pa zato rad pomaga starejšim sosedam, kadar imajo težave z računalnikom. Zaveda se, da se tudi s takšnimi majhnimi gestami, ki se upirajo zatečenemu stanju, gradi zaupanje, ki je temelj skupnega organiziranja. V kritičnih trenutkih imajo potencial, da prerasejo v široko gibanje. Iniciativa je decembra začela z zbiranjem podpisov na Facebooku, nadaljevala z izborom predstavnikov stanovanjskih blokov in nato sklicala skupščino, na kateri je kar 400 prebivalcev in prebivalk naselja artikuliralo in izglasovalo skupne zahteve. Župana je z več kot 1200 podpisi, ki jih je zbrala v zgolj nekaj dneh, prisilila v čisto prvi in zatorej zgodovinski sklic zbora občanov v Ljubljani, na katerem se bo moral soočiti z zdaj veliko bolje organiziranimi prebivalci. Čeprav si župan kupuje čas, zbor je namreč sklical šele za 20. maj, mu bo za zavlačevanje morda žal, saj se organiziranje v Štepanjskem nadaljuje v smeri tako terenskih akcij in referendumskih pobud kot tudi povezovanja z drugimi ljubljanskimi soseskami, ki jih občina, ki se vedno bolj obnaša kot samovoljen kapitalist, potiska v vsakodnevne stiske.

Nedavno se je Klemen Fajs pridružil rednemu tedenskemu srečanju v eni od svobodnih con »varnostno tvegana območja«, kjer smo ga kar kolektivno izprašali o njegovem delu in metodah organiziranja v Štepanjskem naselju.

Tvoja osnovna služba je v programiranju. Menda rad pomagaš starejšim sosedam, kadar imajo težave z računalnikom. Kaj opažaš, če primerjaš to prostovoljno, skupnostno delo s službo programerja?

Zadnjič je na stojnici do mene pristopila gospa, ki ji ni deloval poštni predal, in me prosila za pomoč. Kakšen teden zatem sem šel do nje, ji ustvaril nov poštni predal, v zameno pa dobil vloženo zelje in jajčevec ter njen nasmešek. Takšne majhne momente skupnosti, ki jih poznam iz svojega otroštva na deželi, v današnji družbi najbolj pogrešam. Moja služba je nekaj povsem drugega – uspešnost se meri skozi merila, ki so nasprotna skupnemu dobremu: finančne izide in rast. V našem podjetju je pričakovano, da kode ne pišemo več sami, ampak to v celoti prepustimo umetni inteligenci. Gre za še en korak v procesu alienacije od produkta našega dela. Zadovoljstvo ob dobro rešenem problemu nadomeščata brskanje po tisočih vrsticah generirane kode in skrb, da sistem, ki ga vse slabše razumemo, vseeno deluje.

Si za hekerske dejavnosti kot vrsto protesta proti sistemu? In zakaj so v Sloveniji hekerski vdori v sisteme in blokade delovanja oblasti tako redki?

Če obstaja gibanje, ki lahko podpre takšno akcijo ali pa se na njeni podlagi mobilizira, potem nimam zadržkov do hacktivizma. Tako smo navsezadnje dobili WikiLeaks, ki je z razkrivanjem depeš in videov vojnih zločinov pomagal spremeniti diskurz o vojnah na Bližnjem vzhodu ter množicam omogočil prej nedostopen vpogled v delovanje državnih aparatov. V Sloveniji še imamo pešajoč približek socialne države, nismo neposredno vpleteni v vojne niti nimamo velikih orožarskih podjetij ali drugih zelo očitnih tarč za aktivistične hekerje. Količina nejevere in jeze ni dovolj velika, da bi ljudje z udobnimi službami tvegali zaporne kazni. Programerji pa vseeno lahko storimo marsikaj za podporo družbenim spremembam: že s tehnično podporo organizaciji gibanj in osmišljanjem javno dostopnih podatkov o neenakosti v formatih, ki so ljudem razumljivi.

Prvi nauk je, da je organiziranje, ki se začne znotraj etabliranih struktur moči, izredno nevarno – strukture prej pojedo tebe, kot ti njih. Drugi je, da šteje samo teren.

Česa si se naučil iz dosedanjega političnega dela?

Bil sem član Levice, še vedno pa sem član kolektiva Cedra, s katerim smo pomagali trgovkam v maloprodaji pri organizaciji sindikatov. Prvi nauk, ki se je izkristaliziral skozi moje udejstvovanje v obeh, je, da je organiziranje, ki se začne znotraj etabliranih struktur moči, izredno nevarno – strukture prej pojedo tebe, kot ti njih. Drugi je, da šteje samo teren. Če nimamo kapitala, je kopica organiziranih ljudi edini vzvod, s katerim lahko izsilimo koncesije. Tretji nauk pa izhaja iz knjige Komunistovo dejanje, v kateri Vlado Sruk definira komunista kot človeka s simpatijo do sebe in sočloveka, strpnega do drugače mislečih, vedno pripravljenega na pogovor z vsemi ljudmi dobre volje.

Ti je uspelo tudi v Iniciativo vnesti socialistične ideje, zahteve, načine organiziranja? Oziroma kako skrbite, da iniciativa ni reakcionarna, v smislu, da bi se ustavila pri izgradnji garažnih hiš, temveč progresivna, da se zavzema za demokratično odločanje, participacijo in trajnostne rešitve?

Ljudje si po naravi želijo živeti v zelenem okolju, ki ni onesnaženo, hrupno itn. Iniciativa daje izraz tudi tej želji, zato po naravni poti pride do ideje: dajmo najprej uporabiti vse tlakovane površine, saj nočemo asfaltirati zelenic. Ta boj sam po sebi mogoče ni neposredno socialističen, je pa boj proti oblastnikom, ki nam odrejajo, kako naj bi živeli. Ko se temu zoperstaviš, se avtomatsko vzpostavi progresivna linija, saj takšen upor terja nekaj poguma in razmisleka o smiselnih rešitvah, ki bodo zajele čim širšo skupnost. Ko začneš oblikovati in artikulirati lastne rešitve in razmišljati o njihovih prednostih in slabostih, že presežeš golo reakcijo, da ti gre nekaj preprosto na živce.

Podobno kot so bili radarji povod za mariborske vstaje, so v Štepanjskem naselju prelomna točka parkirišča. Zakaj je v Sloveniji avtomobil povod za upor?

Ne vem, kakšno simbolno vlogo igra avtomobil, ampak upor se ponavadi porodi iz razlogov, ki jih oblastniki ne pričakujejo. Radarji so povsem običajna stvar, pri kateri leta 2011 ob vsem drugem nihče ni pričakoval upora. Medtem ko je bil razlog za upor drugje – v ekonomskih razmerah –, so radarji nezadovoljstvo samo potisnili čez rob. V primeru Štepanjskega naselja pa je ljubljanski župan te razmere zakuhal kar sam, ko je vzpostavil nemogoč parkirni režim, kar je bil povod in razlog za upor hkrati. Zato mislim, da gre pri vprašanju avtomobila bolj za naključje kot za neki ponavljajoč se vzorec.

Občina nima več našega zaupanja, da bo ustvarila okolje, v katerem lahko kakovostno živimo.

Pravzaprav ne preseneti samo oblastnikov, ampak tudi aktiviste in intelektualce. Praktično nihče ne more pričakovati, kdaj se bo zgodil upor. Kaj se mora zgoditi, da se nekdo iz »nezadovoljnega prebivalca« spremeni v politični subjekt, ki začne organizirati druge?

Res je. Ko smo se začeli organizirati, nismo vedeli, kakšna bo mobilizacijska moč. Tega ne moreš vnaprej predvideti. Neki sentiment se ustvari in na podlagi tega potem gradiš gibanje. Lahko bi se tudi polegel, ampak v tem primeru je tudi župan s svojim postopanjem – brez kakršnegakoli posluha za težave prebivalcev, zgolj z represijo – poskrbel, da se ni. Ljudem je zaradi tega zelo hitro prekipelo. Če bi ljubljanska občina postopala bolj razumno, upora proti parkirnemu režimu morda sploh ne bi bilo. Večina je pripravljena plačati 60 evrov za dovolilnico, a problem je v tem, da za to ne dobijo parkirnega mesta. Predvsem pa občina nima več našega zaupanja, da bo ustvarila okolje, v katerem lahko kakovostno živimo.

Je bila v soseski že prej vzpostavljena neka bazična raven solidarnosti in organiziranosti, na kateri ste lahko izgradili iniciativo?

Prej je v soseski, kar se tiče organiziranih iniciativ, vladalo mrtvilo. Imamo festival Povežimo Štepanjsko, ki se odvija enkrat letno, pa verjetno še kakšno manjšo stvar, političnega delovanja, oblikovanja skupnih zahtev pri sooblikovanju mestnih politik, pa ni bilo. To se je vzpostavilo tekom decembra in januarja kot odgovor na parkirni režim. Jasno je postalo, da krivci niso od drugod – dnevnih migrantov, ki jih je okrivil Janković, namreč zvečer, ko nastane največji problem s pomanjkanjem parkirišč, v naselju več ni. Glavni krivec je ljubljanska občina, saj glede parkirišč ni naredila absolutno nič, ravno nasprotno, nove nepremičnine je obešala na obstoječa parkirišča. Ko je pristopila z odnosom, češ, mi bomo rešili vašo težavo z uvedbo plačljivega parkiranja, pri čemer je to težavo v veliki meri zakuhala sama, je v ljudeh dokončno zavrelo. Zato smo zbrali 550 podpisov pod pobudo mestnemu svetu, a odgovora nikoli nismo prejeli. Pisali smo tudi četrtni skupnosti in prejeli pavšalen odgovor, ki je bil zgolj različica županovih zavajanj. Ko so bile vse neformalne poti izražanja nezadovoljstva izčrpane, so se ljudje počutili neslišane. S tem pa so tudi rasli jeza, razočaranje in mobilizacijski potencial za izgradnjo gibanja, ki se je lotilo problema z drugimi metodami.

Kako ste se v trenutku vrenja lotili organiziranja te jeze in razočaranja, oblikovanja skupnih zahtev?

Naredili smo jasen seznam korakov, ga uskladili in potrdili ter se zavezali, da bomo vsi prekrižali meče in mu sledili. Iniciativo smo morali najprej izgraditi, saj so se decembra podpisi zbirali še priložnostno, prek spletnega obrazca in objave na Facebooku. Vse ljudi, ki so kazali nezadovoljstvo, smo nagovarjali ena na ena, jih klicali, spraševali … Pomembno je bilo, da smo jih tudi vprašali, kje vidijo sebe v Iniciativi in kaj lahko prispevajo. Ko smo zbrali odgovore, smo postopoma artikulirali skupno vizijo. Jasmin Feratović iz Piratov mi je svetoval, naj skličemo zbor občanov, ki v Ljubljani še nikdar ni bil sklican. Zbor občanov ima dejansko pravno-formalno zavezujočo moč: župan mora priti in odgovarjati občanom za parkirni režim in za postopanje mestne občine. Zato smo se odločili za ta demokratični instrument, namesto za peticije, ki jih lahko občina brez razlage zavrže. Nato smo sklicali skupščino, na kateri smo konsolidirali svoje zahteve, da se zbor ne bi prelevil v večurno prerekanje brez jasnih zaključkov. Do zbora bomo še naprej organizirali čistilne akcije, risanje črt parkirnih prostorov in druge dejavnosti. Če občina, ki ima za to ustrezne službe in sredstva, tega ni pripravljena postoriti, moramo pač sami prevzeti to vlogo. Tako bomo pokazali, da nam ne gre samo za ozek cilj ureditve parkirišč, ampak za dobrobit Štepanjskega naselja.

Kakšne so zahteve Iniciative?

Glavna zahteva je, da se trenutno nevzdržno stanje uredi. To v praksi pomeni, da župan sprejme zelo zdravorazumske ukrepe: doseže dogovor s trgovci, da se tam omogoči parkiranje čez noč; uredi dodatna parkirišča med drevesi in tako z minimalno investicijo pridobi precej novih parkirišč; za vse objekte, ki jih je zgradila občina, zagotovi lastne parkirne kapacitete; in da se neha tožiti z nami za naša parkirišča. Dolgoročne zahteve pa so, da občina končno zagotovi to, česar ni s pogodbo iz leta 1975, ko se je naselje gradilo: in sicer 1,15 ali vsaj 1,08 parkirnega mesta na stanovanje. Občina je takrat realizirala le 0,82 parkirnega mesta na stanovanje, kasneje pa število z odsvajanjem parkirnih mest – na primer na območju, kjer danes stoji Lidl – še znižala na zgolj 0,72. To je za evropska mesta z zelo razvitim javnim prometom mogoče še vzdržno, za Ljubljano pa nikakor. S tem pridemo tudi do naše naslednje zahteve, ki se ne tiče samo občine, ampak tudi države, da zagotovita javno dostopne alternative avtomobilskemu prometu. Nihče od nas noče živeti v betonski in asfaltni džungli. Hočemo tudi korenček, ne samo palice, občina pa je trenutno odločena, da bo vihtela samo palico.

Sklicali smo skupščino prebivalcev, na kateri smo s 400-glavo množico potrdili skupne zahteve in tako dosegli demokratični konsenz. Takšna je narava političnega procesa. Z določeno idejo pristopiš k problemu in potem se mora ideja skozi prakso reflektirati in reartikulirati v nekaj, kar deluje.

Kot Iniciativa ste pozvali vse stanovanjske bloke v naselju, da izberejo svoje predstavnike na vsaki hišni številki – k neke vrste demokratičnemu konfederalizmu, ki bi zastopal vseh 9000 prebivalcev naselja. V kolikšni meri je bil poziv uspešen in kako deluje takšno organiziranje od spodaj?

Pri tem procesu sta ideja oziroma načrt trčila ob realnost. Predstavnike nam je uspelo izbrati na približno polovici od 110 hišnih številk v naselju. Ugotovili smo, da tak konfederalistični proces, v katerem bi vsaka hišna številka imela svoj ustrezno reprezentirani glas, žal v tem trenutku ne bo deloval – vsaj ne v polni meri. Zato smo sklicali skupščino prebivalcev, na kateri smo s 400-glavo množico potrdili skupne zahteve in tako dosegli demokratični konsenz. Takšna je narava političnega procesa. Z določeno idejo pristopiš k problemu in potem se mora ideja skozi prakso reflektirati in reartikulirati v nekaj, kar deluje.

Župan je bil prisiljen sklicati zbor občanov, a je zanj določil datum šele čez dva meseca, 20. maja. Si kupuje čas, da bi vas razdelil? Izjavlja tudi, da iniciativa ni predstavnik večine. Kako boste poskrbeli, da boste v tem procesu ostali enotni in da bo zastopanost dovolj velika?

Ta problem se kaže na več ravneh. Najprej na ravni celotnega naselja, kjer nas župan deli na tiste, ki živimo v severnem delu s približno 2500 stanovanji, in tiste, ki živijo na Bilečanski, kjer je približno 500 stanovanj. Za oba dela je sprva sklical ločena sestanka, saj se zaveda, da imamo večji mobilizacijski potencial in laže artikuliramo skupne zahteve, če smo združeni. Temu se zoperstavljamo tako, da imamo v iniciativi predstavnike iz obeh delov, da sodelujemo in skupaj artikuliramo zahteve, ki so v prid vsem. Pozabiti pa ne smemo niti na solidarnost med četrtnimi skupnostmi. Dokler je Štepanjsko naselje v tem boju samo, je občini veliko laže sprejemati sklepe. Če pa se poveže štiri, pet četrtnih skupnosti, ki imajo iste probleme, pa je tak skupni boj veliko teže streti, saj je veliko bolj slišan v javnosti in čuten na terenu.

Na tem mestu pozivam vse, ki živijo v soseskah in ki jih pestijo težave, ne nujno le parkirni režim, da se organizirajo. Če se ne organizirajo, bo o njihovi usodi odločal nekdo, ki tam ne živi, ki ne razume njihovih potreb.

Koliko pa je podpore iz drugih četrtnih skupnosti in koliko je zanje model organiziranja v Štepanjskem naselju relevanten in zanimiv?

Z ljudmi z Rudnika in Fužin se že aktivno pogovarjamo, da bi organizirali podobno iniciativo. Na tem mestu pozivam vse, ki živijo v soseskah in ki jih pestijo težave, ne nujno le parkirni režim, da se organizirajo. Če se ne organizirajo, bo o njihovi usodi odločal nekdo, ki tam ne živi, ki ne razume njihovih potreb. Če se organizirajo, lahko o tem odločajo sami. Zelo pomembno je, da ne čakajo na stisko, ker se je v roku meseca dni zelo težko organizirati, če si sam, pa se je še teže upreti. Le skozi tovrstne iniciative se lahko gradi skupna fronta za kakovostno življenje, ki ga je v mestu žal vse manj, saj se vsak kvadratni meter površine monetizira, namesto da bi bil namenjen prebivalcem mesta.

Pripravljate se na referendum, ki bi povezal vse soseske. Lahko poveš več o tem?

En svinčnik je preprosto zlomiti, 17 svinčnikov pa praktično nemogoče. Zato smo se povezali s prebivalci ostalih ljubljanskih naselij, skupaj s katerimi nameravamo zahtevati referendum glede 23. marca sprejetega odloka o urejanju prometa, ki občini tlakuje pot pri uvajanju parkirnine v spalna naselja. V postopkih po Zakonu o vzpostavljanju etažne lastnine (ZVEtL) je na primer v Štepanjskem naselju 69 parkirišč pripadlo 402 stanovanjema. Po novih predpisih vsa ta stanovanja ne morejo zaprositi niti za parkirno dovolilnico za prvi avtomobil, kar pomeni, da morajo parkirati na očitno premajhnem številu svojih parkirišč ali pa plačevati redne cene parkiranja na občinskih. Zmagovalce sodnih sporov občina z novim odlokom tako postavlja v deprivilegiran položaj in skuša upor stanovalcev v kali zatreti tako, da ga dela ekonomsko nevzdržnega. Zato pozivamo vse Ljubljančane in Ljubljančanke, da obiščejo stran kampanje (parkiriscasonasa.si) in se nam pridružijo.

Zanimivo je, da je Janković na zadnjih volitvah največ glasov dobil prav v Štepanjskem naselju. Misliš, da lahko vse to dogajanje resno ogrozi njegovo oblast in morebitno kampanjo za ponovno izvolitev na jesenskih lokalnih volitvah?

Mnenje glede župana je zdaj v Štepanjskem naselju gotovo veliko bolj deljeno, kot je bilo na prejšnjih volitvah, saj je pokazal drug obraz, ki ga izkušamo neposredno na svoji koži. Ko smo dobili nove prostore četrtne skupnosti, so ljudje na to gledali pozitivno, zdaj pa vidijo, da se tudi te pridobitve izkorišča za našo oslabitev. Prostori, ki so se zgradili ali se gradijo – saj je mestna občina začela graditi tudi tržnico in novo avtobusno postajališče –, namreč ne zagotavljajo lastnih parkirnih kapacitet, ampak parazitirajo na naših parkiriščih. Ne glede na stisko prebivalcev se občina ni pripravljena ukloniti in vzpostaviti smiselnega parkirnega režima.

Ste kaj razmišljali o tem, kako v Iniciativo pritegniti tudi tiste, ki nimajo lastniških stanovanj in so torej razredno v slabšem položaju?

Na tem mestu so interesi obeh skupin poravnani, kar je dobra priložnost za širjenje solidarnosti in razumevanja prekarnosti tistih, ki živijo v najemu. V svojih javnih izjavah smo izpostavljali, da so najemniki, še posebej tisti brez pravno urejenega statusa, najbolj prizadeta skupina prebivalcev, in s tem nekaj tudi pritegnili v Iniciativo. V prihodnosti pa načrtujemo tudi sestanek s študenti, ki kot najemniki bivajo v Štepanjskem naselju, na katerem bomo govorili o reševanju njihovega položaja.

V Iniciativi ste precej pogosto opozarjali na problematiko ljubljanskega javnega prometa in dejstvo, da so ljudje dejansko prisiljeni v uporabo avtomobila. Bi bili v svojih zahtevah pripravljeni popustiti, če bi se javni promet čudežno izboljšal?

Stvar je kompleksnejša. Trenutno živimo v svetu avtocentrične kulture, ki se je spodbujala desetletja. Tudi če se LPP magično spremeni že jutri, se miselnost ljudi ne bo tako hitro spremenila. Zato je pomembno govoriti o kratkoročnih in dolgoročnih ukrepih. Pri slednjih se morata tako občina kot država odločiti, kakšno kulturo mobilnosti bosta spodbujali. Če se odločita, da Slovenija ni dovolj gosto poseljena, da bi vlagali v javni promet, moramo najti druge rešitve: subvencije za električne avtomobile, sistem souporabe teh vozil itd. Če bi šli v drugo smer in poskrbeli za kakovosten in dostopen javni promet, bi dolgoročno zahteve po številnejših parkirnih mestih izzvenele, trenutno pa nihče nima zaupanja v državo in še posebej občino, da sta dober gospodar.

Skozi naš boj se je izkazalo, da ljudje hrepenijo po socialnosti, da želijo biti del nečesa večjega.

Kako bi po tvojem funkcioniralo idealno mesto, ne le na področju parkiranja in prometa, ampak nasploh, tudi z ozirom na stanovanjsko politiko, avtonomne cone idr.? Kako bi najbolje spodbujalo življenje po meri občana?

Občina bi lahko stanovanjskim zadrugam dala zemljo zastonj, ker je ima dovolj, in na ta način pomagala reševati stanovanjsko stisko. Glede na trenutne cene nepremičnin bi bila to zelo smiselna rešitev, saj bi v zadrugo povezani ljudje lahko sami zgradili kakovostna in poceni stanovanja, hkrati pa okrog njih gradili tudi skupnost. Žal gre Ljubljana ravno v nasprotno smer gentrifikacije, ki vedno bolj zadovoljuje potrebe turizma in vedno manj lokalnega prebivalstva. To kažejo tudi ukrepi v Štepanjskem naselju. Centralna promenada ni bila urejena že vrsto let, vse manj je peskovnikov in igral, stvari so dotrajane. Medtem pa se občina ukvarja samo s parkirnim režimom, ki najbolj prizadene prav najranljivejše stanovalce: na primer študente brez statusa ali izmenske delavce, ki zvečer izgubljajo boj za parkirno mesto, nimajo pa drugih alternativ in morajo razmišljati o selitvi iz mesta ali gradnji garažne hiše, če si jo seveda lahko privoščijo. V uravnilovki ukrepov vsi ti ljudje preprosto izpadejo. V Iniciativi se zato nočemo ukvarjati samo s parkirišči, ampak želimo poskrbeti za dvig kakovosti bivanja na vseh ravneh in ponovno povezati ljudi v skupnost. Tudi skozi naš boj se je izkazalo, da ljudje hrepenijo po socialnosti, da želijo biti del nečesa večjega. Že to, da bi bila občina v dialogu s stanovalci, bi veliko spremenilo. Župan bi lahko politični kapital, ki ga je zgradil v dveh desetletjih, uporabil za ambiciozne projekte predrugačenja javnega prometa: vrnitev tramvaja na primer, ki bi bil za Ljubljano velika pridobitev, ali vzpostavitev BRT (Bus Rapid Transport). Alternativa trenutnim avtobusom je nujna, saj niso dovolj učinkoviti in frekventni, nujne pa so tudi alternative za individualno mobilnost, na primer flota električnih avtomobilov, ki bi omogočila občasnim uporabnikom, da se znebijo osebnega vozila za potrebe obiskov družine, trgovine itd.

Ta možnost je zdaj zgolj zasebna in s tem tudi omejena.

Tako je. Govorimo o rešitvi na ravni občine, ki ne bi sledila samo komercialnim interesom. S tem bi se gotovo močno zmanjšala potreba vsaj po drugem avtomobilu v gospodinjstvu, za nekatere pa tudi po prvem. Za res učinkovito rešitev bi morali razmišljati tudi na ravni države, saj je veliko ljudi v Ljubljano prišlo s trebuhom za kruhom, njihovi starši in drugi ljudje, za katere morda skrbijo, pa so ostali v domačem kraju. Zato bi bilo treba izboljšati tudi medkrajevne avtobusne in železniške povezave, omenjene alternative pa bi morale ponujati rešitev onkraj Ljubljane.

Iniciativa predlaga vzpostavitev zadruge v Štepanjskem naselju, ne sicer stanovanjske, ampak takšne, ki bi poleg skupnega lastništva in urejanja parkirišč omogočila tudi postavitev solarnih panelov, vzpostavitev flote električnih avtomobilov in vlaganja v drugo infrastrukturo naselja.

Kako daleč je ta ideja, kje vidite glavne izzive pri njeni realizaciji?

Na skupščini smo zaprosili za mandat stanovalcev, da začnemo idejo zadruge artikulirati in razvijati. Ena od nalog zadruge bi lahko bila, da skrbi za obstoječa parkirišča in racionalizira njihovo uporabo. Če bi imel vsak blok svojo zapornico in parkirišča, bi bilo to popolnoma neučinkovito in nesmiselno, saj je bilo naselje zasnovano kot celotna skupnost s parkirišči, ki pripadajo vsem stanovalcem. Izziv pri vzpostavitvi zadruge bo gotovo zbrati soglasja vsaj polovice lastnikov stanovanj. Prav tako pa moramo preštudirati pravne mehanizme, kako vsa parkirišča lahko preidejo v skupno last vseh stanovalcev, saj bi bilo v skladu s tem treba razširiti tudi postopke po ZVEtL-ju, ki zdaj potekajo po kosih. Zadruga bi lahko potem podpirala tudi naprednejše oblike mobilnosti. Ideja se razvija in v nekaj mesecih bo dozorela, takrat bomo vedeli več.

Omenjaš, da je bila soseska zasnovana v drugih časih in kot enotna skupnost. Pred petimi leti se je v Šišenski soseski 6 organizirala podobna iniciativa proti pozidavi zelenic na privatiziranih zemljiščih. Obe iniciativi sta množični in napredni, v nasprotju z iniciativami v centru mesta, ki so ponavadi reakcionarne, saj so uperjene proti lokalom in zbiranju ljudi. Vidiš v socialističnih soseskah, v njihovi zasnovi in arhitekturi, večji potencial za upor?

Gotovo nas povezuje dejstvo, da imamo skupne promenade, dostopne poti, središče naselja s prodajalno sadja in trafiko, kamor se stekajo vse poti. Tako kot nas je v boju povezalo to, da je usoda vsakega izmed nas vsaj delno zvezana z usodo drugega. Parkirišča so od vseh, zato enostavno ni mogoče, da se v ta boj spusti zgolj en blok, kaj šele posameznik. Ko je nastopila stiska, smo jo občutili vsi. In ker se vsakodnevno srečujemo v skupnem prostoru, smo jo lahko hitro tudi artikulirali.

Ljudje težko verjamejo, da bo državna politika prinesla spremembe, medtem ko se cene stanovanj že enajsto leto zapored dvigajo v nebo, zdravstveni sistem pa razpada, ne glede na to, katera opcija je na oblasti.

Kakšen je potencial Iniciative za povezovanje z drugimi gibanji in ustvarjanje močnejše terenske levice?

Vsako organiziranje, kjer se mnoštvo ljudi postavi po robu brezobzirnim oblastnikom, nosi v sebi seme razredne misli, možnost za premislek postulatov, skozi katere interpretiramo svet. Mislim, da obstajajo dobri nastavki za povezovanje z drugimi gibanji, ker iz naše stiske poleg neposrednih zahtev po parkiriščih izhaja recimo tudi želja po boljšem javnem prevozu. Še ena dobra stvar je, da se stvari navadimo od oblasti zahtevati in ne dojemamo svoje usode kot zapečatene za naslednja štiri leta, vsakič ko razglasimo volilne rezultate. V tem smislu so vsi momenti, ki se ustvarjajo skozi takšne akcije, odlični gradniki terenske aktivacije.

Je lokalno organiziranje edino, kjer še imamo nekaj moči kot prebivalci in državljani? Svetovna politika je postala zelo kompleksna, ni več razdeljena v tabore, predvsem pa nas ne vključuje. Je tudi v tem razlog, da vidimo nekaj uspehov v prevladi socialistov na lokalnih ravneh, na globalni pa ne?

Bojim se, da ta teza drži. Zgodovine se ne da prehiteti, lahko se zgolj pripravimo nanjo. Trenutno živimo v času popolne prevlade kapitala, lomijo se še zadnje institucije socialne države, življenjski standard pa strmo pada. Ljudje težko verjamejo, da bo državna politika prinesla spremembe, medtem ko se cene stanovanj že enajsto leto zapored dvigajo v nebo, zdravstveni sistem pa razpada, ne glede na to, katera opcija je na oblasti. Spremembe na lokalni ravni občutijo veliko bolj neposredno. Tukaj obstaja možnost za gradnjo skupnosti, ki bodo ustvarjale zgodovino.

S kakšnimi upi znotraj Iniciative pričakujete oblikovanje nove vlade? Te skrbi, da bi politične stranke ali občina poskušale Iniciativo instrumentalizirati za lastne interese?

Znotraj Iniciative se strankarsko ne opredeljujemo. Svoj nabor zahtev predstavljamo vsem predstavnikom oblasti. Vse mestne svetnike smo povabili na srečanje in jih vprašali, ali bi bili naše zahteve pripravljeni podpreti v mestnem svetu in sklicati izredno sejo na temo parkiranja v Štepanjskem naselju. Tako gradimo pritisk na odločevalce, da pokažejo, ali so na strani občanov ali mestne oblasti.

Boste na volitvah nastopili s svojim kandidatom za župana?

To je še predaleč, da bi o tem razmišljali. Smo se pa v Iniciativi že pogovarjali, če bi bilo vredno kandidirati vsaj v svet četrtne skupnosti. Kolikor bo ta režim trajal še naprej in mestna oblast ne bo popustila, bomo morali prevzeti aktivno vlogo tudi pri snovanju mestnih politik. Že zato, da sploh vemo, kaj se v naselju dogaja, ker trenutno se nekega dne kar pojavijo bagri, sosedje pa se debelo gledamo, dokler ne pride neka uradna informacija z občine. Tudi to, da naj bi se v naselju začela graditi cerkev, smo izvedeli iz medijev. Nihče nas nič ne vpraša, enostavno smo postavljeni pred dejstvo.

Kakšnega župana si želite?

Takšnega, ki bo poslušal svoje občane, ne pa jih dojemal kot kolateralno škodo svojih mestnih politik. Takšnega, ki bo dojemal četrtne skupnosti kot prostor, kjer bivajo ljudje, ki si zaslužijo dobro življenje, ne pa kot bankomate za občinsko blagajno.

—

Intervju je bil v izvirniku objavljen na portalu Disenz. Poobjavljamo ga z dovoljenjem avtorjev in medija.