Mestna občina Ljubljana ima v svojem sestavu več komisij in odborov, s katerimi razvija politike na posameznih področjih. Med telesi najdemo tudi komisijo za pobude meščanov, ki naj bi v teoriji skrbela za povezovanje mestnega sveta z občankami in občani.
Na primeru pobude demokratizacije občinskega javnega videonadzora se izkaže, da je namen komisije za pobude meščanov MOL pravzaprav popolnoma nasproten. V svojem bistvu deluje kot obrambni zid pred demokratičnim razvojem mesta, saj varuje predvsem »status quo« interesnih skupin in podjetij znotraj občinskega ustroja.
Zaradi takega odnosa je vprašljiv celoten model reprezentativne demokracije v slovenski prestolnici in je mogoče utemeljeno sumiti o vzpostavljanju modela modernega fevdalizma, v katerem meščanke in meščani nimajo pravice in vzvoda za sodelovanje pri razvijanju politik mesta, v katerem živijo.
Sistem občinskih videokamer
V Ljubljani najdemo več kot 550 videonadzorih kamer pod nadzorom občine. V absolutnem smislu je Ljubljana na tem področju prvak, z razmerjem med številom kamer in številom prebivalcev pa je med vsemi občinami v prvem kvartalu na 31. mestu.
Več kot polovica kamer je nameščena na različnih parkiriščih in v parkirnih hišah, pri čemer je največja gostota nadzora v Parkirni hiši Kongresni trg, na osrednji ljubljanski tržnici in na parkiriščih na Žalah. Kar zadeva tehnologijo, močno prevladujejo naprave kitajskega proizvajalca Dahua (dobrih 91 odstotkov kamer), poleg njih se uporabljajo tudi naprave proizvajalcev Vivotek in Avigilon ter nekatere analogne kamere.
Konceptualno je ljubljanski videonadzorni sistem zasnovan kot večnamensko orodje za upravljanje urbane infrastrukture in ne zgolj kot varnostni mehanizem. V teoriji so kamere namenjene varovanju opreme večje vrednosti, preprečevanju neplačevanja parkirnine, nadzoru ohišij merilnikov hitrosti in zagotavljanju pravilnega delovanja prometne signalizacije.
Razvoj in širitev te nadzorne mreže sta neposredno vezana na investicijske cikle in mestne urbanistične projekte; na leto se namesti do 50 novih kamer, kar je primarno posledica gradnje novih parkirnih kapacitet. Poleg tega sistem vključuje tudi nekatere elemente pametnega upravljanja mesta, torej so posamezne naprednejše kamere denimo namenjene za ugotavljanje števila pešcev pri proženju semaforjev, kar nakazuje širšo vlogo videonadzora pri usmerjanju prometnih tokov in mestni logistiki.
Slepi pegi videonadzora
Lepe besede o urbanem nadzoru pa hitro trčijo ob resničnost slepih peg pri dokazovanju transparentnosti in dejanske učinkovitosti tega nadzornega sistema.
Občina namreč navkljub večletnim pozivom nima izdelanega sistema merjenja učinkovitosti videonadzornih kamer pri optimizaciji razvoja mesta oziroma preprečevanju kriminalitete, hkrati upravljavci videonadzora v Ljubljani nove kamere nameščajo po občutku in ne glede na dejanske potrebe.
Ker mesto nima izdelane politike nadzora, kamer praviloma tudi ne umika oziroma ne premešča glede na potrebe, ampak jih v sistem samo dodaja.
Zadnja ponovna zavrnitev naše meščanske pobude, v kateri smo MOL prosili za zakonsko ureditev tega področja in sprejetje zavezujoče zakonodaje, ki bi izvajalca videonadzora zakonsko zavezala k preglednosti in presojanju učinkovitosti videonadzornega sistema, je potrdila naše najhujše strahove. Živimo v digitalnem fevdalizmu.
Fevdalci in tlačani
Osnovna logika digitalnega fevdalizma predpostavlja, da smo državljanke in državljani brezpravni tlačani, ki živimo »na zemlji« lastnikov digitalnih storitev in sistemov. Ti sistemi so nam na voljo za uporabo, a hkrati o njih ne vemo ničesar oziroma nimamo pravice dvomiti o njihovi koristnosti ali učinkovitosti.
Če to prispodobo preslikamo na argumente občinske strukture moči v MOL, ugotovimo, da so dejansko ustvarili popolnoma zaseben sistem javnega videonadzora, v katerem smo meščanke in meščani samo posredni plačniki izvedbe, hkrati pa o njem ne smemo dvomiti, ga preizpraševati oziroma od upravljavcev ne smemo zahtevati nikakršnih informacij ali podatkov.
Še več – na javne pozive k zakonskemu izboljšanju transparentnosti demokratičnih sistemov odgovarjajo z zavajanjem, preusmerjanjem pozornosti in nelogičnimi trditvami, ki ne zdržijo kritične presoje.
V labirintu absurdov
Odgovori digitalnega fevdalca, s katerimi ta zavrača kakršnokoli transparentnost in vpogled v učinkovitost sistema ter pojasnjuje, da vse deluje odlično, so klasičen primer avtokratske podatkovne politike.
Pojasnila občine, s katerimi je ta zavrnila pobudo za več demokratičnosti in transparentnosti, pa kažejo na zavajanje, odločanje na podlagi občutkov in ne podatkov ter nepoznavanje področja videonadzora in njegovega vpliva na zmanjševanje urbane kriminalitete.
Trditev 1: S transparentnostjo videonadzora bi se kriminal povečal
Javno podjetje vztraja pri trditvi, da bi se s transparentnostjo videonadzora kriminal povečal. Ker bi kriminalci vedeli, kje so kamere, bi več kriminalnih dejanj izpeljali na območjih, kjer kamer ni. Popolnoma nelogična trditev ne pojasni, zakaj »kriminalci« ne bi sami od sebe popisali kamer, ki morajo biti zaradi zakonske obveze jasno označene in vidne vsakemu povprečnemu opazovalcu.
Skrivanje interaktivnega zemljevida ali natančnega seznama lokacij pod pretvezo varnosti tako ne preprečuje vnaprej načrtovanih nezakonitih dejanj, saj si bodo organizirani prestopniki teren in mrtve kote vedno predhodno ogledali sami.
Ta trditev tudi popolnoma prezre vprašanje obveščenosti in transparentnosti, ki so jo odločevalci dolžni meščankam in meščanom. Paradoksalno tako nadzornik trdi, da so kamere sicer res preventivno orodje, a da ljudje ne smejo vedeti, kje so.
Nadzornik se torej očitno zanaša na ustvarjanje Benthamovega panoptikona, ki temelji na predpostavki, da je človek neprestano pod videonadzorom. Bentham je tako ureditev predvidel za zapor, MOL očitno misli, da ista logika deluje tudi v mestni občini.
Trditev 2: Ne potrebujemo presoje učinkovitosti, ker je zakonski nadzornik že urad informacijskega pooblaščenca
Tukaj javno podjetje zavestno zavaja javnost, saj izenačuje učinkovitost in varovanje zasebnosti. Nikoli nismo trdili, da so kamere nezakonite z vidika posameznikove zasebnosti, temveč smo hoteli od izvajalca videonadzora pridobiti informacijo o tem, kako učinkovit je videonadzor pri preprečevanju oziroma pregonu kriminala. Ker je v odgovoru izvajalec videonadzora fokus razprave preusmeril od vprašanja dejanske varnostne učinkovitosti in je to zdaj zgolj tehnično-pravna razprava o obdelavi osebnih podatkov, se je s tem spretno izognil dokazovanju smotrnosti svoje tehnološke investicije.
Sklicevanje na informacijskega pooblaščenca v tem primeru ne dokazuje, da kamere na ulicah dejansko preprečujejo kazniva dejanja, temveč je uporabljeno zgolj kot priročen birokratski ščit. Z njim se lokalna oblast brani pred legitimnimi zahtevami meščanov po preglednosti, hkrati pa prikriva, da o resnični varnostni dodani vrednosti lastnega sistema najverjetneje nima nobenih merljivih podatkov.
Trditev 3: Učinkovitost kamer se ne sme presojati in pogojevati izključno s številom zaznanih kršitev, saj se s tem zanemari njihova ključna preventivna oziroma odvračalna funkcija.
Izvajalec videonadzora upravičuje svojo funkcijo s klasičnim kavljem 22. Videonadzor je hkrati učinkovit, če kriminala ne zazna (saj deluje preventivno), in takrat, ko so kršitve dejansko zaznane (saj uspešno zazna dogodke in je uporaben pri pregonu).
Če k temu dodamo izvorno nelogično trditev o netransparentnosti videonadzornega sistema, hitro ugotovimo, da popolnoma sprivatiziran sistem pravzaprav nima nobene možnosti za izboljšavo oziroma nadgradnjo.
Izvajalec videonadzora s tako krožno logiko namreč vzpostavi zaprti krog, kjer popolnoma izključi kakršnokoli dokazovanje učinkovitosti oziroma sam sebi preprečuje presojanje učinkovitosti z davkoplačevalskim denarjem financiranega panoptikona. Še huje – s takim utemeljevanjem brani svojo absolutistično pravico do samovoljnega razvoja sistema, saj scenarija, po katerem bi bile kamere neučinkovite, sploh ni.
Trditev 4: Ustanovitev meščanskega nadzornega telesa je nepotrebna, saj bi s takšnim organom zgolj podvajali nadzorne pristojnosti, ki jih že udejanja informacijski pooblaščenec.
Izvajalec videonadzora s to trditvijo znova ponavlja napako izenačevanja zasebnostnih varovalk z merili dejanske učinkovitosti sistema, čemur dodaja še očitno zavajanje. Trditev, da bi se z meščanskim telesom podvajale pristojnosti, je neresnična, saj urad informacijskega pooblaščenca ne izvaja analiz uspešnosti videonadzora.
Njegova vloga je strogo omejena na nadzor nad spoštovanjem zakonodaje s področja varstva osebnih podatkov, absolutno pa ne presoja, ali mreža kamer na posameznih lokacijah sploh upravičuje svoj obstoj, zmanjšuje kriminaliteto in s tem dokazuje svojo družbeno koristnost. To bi sicer moral početi izvajalec videonadzora, a kot smo videli iz prejšnjih primerov analiz, tega ne počne.
Prav zato smo v pobudi eksplicitno zahtevali ustanovitev novega meščanskega nadzornega telesa, ki prevzema to manjkajočo, a ključno vlogo. Naša zahteva, da ima to telo stalni nadzor nad širitvijo nadzorne infrastrukture in pripravlja obvezujoča mnenja pred postavitvijo novih kamer, v osnovi narekuje presojo njihove smotrnosti. Nadzora nad širitvijo sistema namreč sploh ni mogoče izvajati brez predhodne stroge analize, ali že nameščene kamere dosegajo preventivni namen in upravičujejo porabo javnih sredstev – to pa je naloga, ki je državni organi ne izvajajo.
Poleg tega, da bi meščansko telo imelo to analitično vlogo, bi delovalo kot neposredna varovalka civilne družbe, saj bi dejavno obravnavalo pritožbe občanov glede kršitev zasebnosti in preprečevalo samovoljno uvedbo nevarnih naprednih tehnologij, kot je biometrično prepoznavanje obrazov. Izhodišče naše zahteve je povsem preprosto in globoko demokratično: javni prostor pripada ljudem.
Dobre prakse po svetu
Ironija navedenih avtokratskih utemeljitev je v tem, da na svetu že obstajajo dobre prakse pri zasebnostnih politikah in politikah učinkovitosti občinskega nadzora, iz katerih izhajajo glavni poudarki naše pobude.
Napredna evropska mesta so že zdavnaj spoznala, da je koncept “varnosti z zakrivanjem” (security through obscurity, op. p.) preživet in škodljiv. Zavedajo se, da resnična urbana varnost temelji na zaupanju, tega pa ni mogoče graditi z zavajanjem javnosti, skrivanjem ključnih podatkov in vztrajnim izmikanjem objektivnemu preverjanju učinkovitosti lastnih sistemov.
Transparentnost videonadzora
Amsterdam, denimo, vzdržuje obvezni in interaktivni Register tipal in kamer (Sensorenregister), v katerem je z natančnimi koordinatami vrisana čisto vsaka naprava v javnem prostoru, dodana sta navedba upravljavca in natančen namen snemanja.
Helsinški Register umetne inteligence (AI Register) presega zgolj sezname strojne opreme in državljanom v preprostem jeziku transparentno pojasnjuje celo to, kje in kako delujejo mestni algoritmi in pametne kamere.
Podobno v Franciji številne mestne oblasti, tudi tiste v Parizu in Rennesu, na svojih uradnih portalih dostopnih podatkov (Open Data) dosledno objavljajo točne lokacije sistemov, ki jih poudarjeno imenujejo vidéoprotection (videozaščita), ne pa nadzor.
Učinkovitost videonadzornega sistema
Predlagana zahteva po rednem preverjanju učinkovitosti ni slovenska posebnost, temveč nujni standard naprednih evropskih demokracij, kjer morajo lokalne oblasti smiselnost videonadzora redno dokazovati z empiričnimi podatki.
Kriminološke študije v Nemčiji in na Švedskem so namreč pokazale, da kamere na odprtih javnih površinah ne zmanjšujejo uličnega nasilja. V Berlinu in Kölnu so ugotovili, da se je kriminal zgolj premaknil na nenadzorovane lokacije, švedska metaanaliza pa je potrdila njihovo popolno neučinkovitost, zato tamkajšnje občine danes raje vlagajo v cenejše in uspešnejše ukrepe, kot sta boljša razsvetljava in pametna urbanistična zasnova.
Kako ključna je obvezna strokovna presoja, dokazuje tudi švicarska Ženeva, kjer so nedavno ustavili načrtovano širitev videonadzora. Varnostne analize so pokazale odsotnost dokazov o odvračanju storilcev, zato je mesto sklenilo, da namišljena varnost ne upravičuje množičnega posega v svoboščine. Obvezna evalvacija se je tako izkazala za nujno varovalko pred samovoljo oblasti.
Vključevanje družbe
Številna druga evropska mesta dokazujejo, da je obvezna meščanska presoja nujen pogoj za legitimnost varnostnih politik in preprečevanje samovolje lokalnih oblasti.
V Franciji sta izjemno močna primera mesti Toulouse in Lyon, ki sta vzpostavili specifični meščanski nadzorni telesi. V Toulousu deluje tako imenovani Observatorij za svoboščine in videozaščito (Observatoire des Libertés et de la Vidéoprotection), v katerem so združeni strokovnjaki, uradniki in izbrani prebivalci. Njihova naloga ni le priprava mnenj ob novih postavitvah, temveč tudi izvajanje rednega neodvisnega nadzora nad tem, ali sistem upošteva postavljene etične in pravne okvire, s čimer mesto občanom zagotavlja transparentnost.
Izjemen korak naprej pri vključevanju meščanov sta naredila francoski Nantes in londonsko okrožje Camden. V obeh so meščani med javnimi obravnavami sami oblikovali in sprejeli zavezujoče Meščanske listine o podatkih (Data Charter). Vsaka nova namestitev kamer, tipal ali nadzornih algoritmov, ki jo izpeljejo občinske službe, mora biti strogo podrejena pravilom iz te listine, o upravičenosti pa presojajo posebni odbori (resident panels). Ti imajo neposredno moč, da blokirajo zahteve oblasti, če ta ne more dokazati varnostne nujnosti in zasebnostne sorazmernosti predlaganega ukrepa.
Zelo poučen je tudi primer nizozemskega mesta Eindhoven, ki je pri uvajanju pametnega videonadzora v mestnem središču (projekt Stratumseind) nadzor nad tehnologijo prepustilo lokalni skupnosti. Prek javnih forumov je občanom prepustilo oblikovanje nadzornih politik: meščani so sami sklenili, da sistem lahko pod določenimi pogoji spremlja zgolj gostoto množice, absolutno pa so prepovedali uporabo kakršnekoli tehnologije za prepoznavo obrazov ali shranjevanje biometričnih podatkov.
MOL in njegov evangelij nadzora
Mestna oblast je tako zamudila še eno priložnost, da bi se izkopala iz miselnosti fevdalnega Laibacha in stopila v 21. stoletje. Zavračanje modernosti je v prvi vrsti skrb zbujajoče zaradi naravnost cerkvene dogmatičnosti, s katero mestne oblasti branijo svoj nadzorni fevd.
Zelo sporno je tudi nezaupanje v lastne meščanke in meščane oziroma popolna zavrnitev razvoja kakršnekoli demokratične varovalke pred sprivatizirano družbo nadzora. Pri tem še enkrat poudarjamo nelogičnost občinske argumentacije in kriminalizacijo celotnega prebivalstva tega mesta.
To na široko odpira vrata širjenju fevdalizma nadzora ter tlakuje pot k še obsežnejšemu in bolj zasebnostno invazivnemu in neučinkovitemu ravnanju mestnih oblasti. Ker je avtokratska oblast očitno legitimirala izključevanje javnosti ter samopašno upravljanje videonadzornega sistema, ni rečeno, da podobno ali celo enako ne vodi tudi drugih mestnih sistemov, financiranih z davkoplačevalskim denarjem.
Mesto je namreč polno davkoplačevalsko financiranih sistemov informacijskih tehnologij, od mestne kartice Urbana in sistema BicikeLJ do brezplačnega občinskega brezžičnega omrežja WiFree in sistema merjenja hrupa in kakovosti zraka.
Občina vsakega od teh sistemov utemeljuje z uporabnostjo, a na primeru občinskih videonadzornih kamer se lahko utemeljeno vprašamo, ali ti sistemi dejansko izpolnjujejo svoj namen ali so samo posledica zasebno-javnih partnerstev brez merljivih vplivov na kakovost življenja v »najlepšem mestu na svetu«.
Farsa meščanske pobude
Končno, žgoča težava odločevalskih politik v informacijski družbi in družbi nadzora v Mestni občini Ljubljana je tudi skoraj popolna odsotnost vpliva izvoljenih odločevalcev nanje.
Že drugič se je zgodilo, da je meščanska pobuda romala v koš izključno na podlagi trditev predstavnikov podjetja v javni lasti brez dokazov, pri čemer je le manjšina predstavnikov meščank in meščanov sploh opravila osnovno kritično razpravo o temi.
Večina v pristojni komisiji je zahtevo po vzpostavitvi javnega registra in zakonski zavezi k merjenju učinkovitosti gladko povozila. Namesto da bi izvoljeni mestni svetniki delovali kot nadzorniki oblasti in branik meščanskih pravic, so se pred očmi javnosti ponižali v navaden glasovalni stroj.
Brez kančka kritične distance, brez zahteve po predložitvi ene same empirične študije in brez kakršnekoli razprave so naši izvoljeni predstavniki zgolj slepo potrdili absurdne izgovore, ki jim jih je na mizo serviralo javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT).
Lahko torej sploh še govorimo o demokratičnem nadzoru, ko izvoljeni predstavniki v teoriji zasedajo položaje demokratične varovalke, v praksi pa se spreminjajo v podaljšek sprivatiziranih birokratskih sistemov brezizhodne zanke?