“… za dan mrtvih se naš vseslovenski studio vrača z javljanjem z navja – iz podzemlja, po naše, v starogrški mitologiji sicer znanega kot Had, v staroegiptovski kot Duat. France, a se slišimo?”

(škripanje mize in šelestenje listov)

France: “Ja.”

Vseslovenski studio: “Ajde, France, reci ti nam na ta praznični dan, kaj vse ti leži na mrtvi duši.”

France (se odkašlja): “Bom prebral, kar sem napisal.

Začel bom s priredbo pesmi Slovenija – od kod bogastvo tvoje?. To je resno vprašanje. Slovenci namreč vse manj opravljamo težka dela (jaz jih zagotovo ne več) in zato se, če ne štejemo raka, diabetesa, srčno-žilnih bolezni, nekaterih avtoimunskih in pljučnih bolezni (no, seznam ni tako kratek, kot sem si mislil) – lepo staramo in dolgo živimo … načeloma. Jaz sem recimo krepnil, ker me je srce izdalo na gradbenem odru pri snahi. Čeprav so bila tudi jetra pred finišem, če smo iskreni. Zgrudil sem se naravnost čez njenega pekinezerja ali pomeranca, kaj je že, ki je lajal spodaj, upam, da sem ga vsaj malo zmečkal. Kakorkoli, podpišem lahko, da smo vsi tu zbrani mrtveci pomrli po večini od srčno-žilnih bolezni, raka in diabetesa, med nami je še kakšna pljučnica, ostalih še nisem utegnil spoznati. Se pa ne mudi, ker čas tukaj ne teče, v bistvu sploh ne vem, ali je, nihče mi še ni nič rekel o tem. Vseeno lahko z distance pogledam, kako so se obnesle naše tisočletne slovenske sanje. Seveda sem tudi jaz hlastal po napredku, po finem in evropskem življenju. Te sanje so se s koncem zgodovine in nastopom devetdesetih let uresničile in sedaj smo na zgodovinskem vrhuncu. Oziroma vi ste. Jaz sem bolj v nadirju kot v zenitu.

Imel pa sem priložnost vse doživeti. Tudi socializem. Bom rekel takole: skrb za zdravje prebivalstva je takrat tako kot zdaj urejal monopol institucionaliziranega zdravstva. V času socializma so eni imeli zelene in rumene kartončke, mi smo imeli izkaznice, trideset let po socializmu pa se vse skupaj z vsako novo vlado in njenimi talenti pospešeno privatizira. Današnji monopol nad zdravstvom zato ne pomeni organiziranega sistema javnega zdravstva, ampak tako, da rodbina obolelega ne zna oskrbeti. Ne more si privoščiti skrbi za svojce. Sosede, tetke, vaške starešine in modrece, ki so še nekako obstajali, ko sem bil otrok, je razvoj sistematično izključil iz sistema. Še za mojega dedka so skrbele moja mati, ena kričava tetka pa ena vaška čarovnica, kot smo jo klicali otroci. Vsi revnejši kot cerkvena miš, ampak je šlo. K temu je spadalo še skrbstvo za noseče, pohabljene, obolele, postarane ali tiste, ki so tik pred tem, da stegnejo papke. No, to se je vse moderniziralo, mi smo vsi šli z vasi v mesto in že od malega sem izšolan v mestu. Tale modernizacija je že takrat zvišala cene zdravljenja, a je to, žalibog, še urejala država. Zdaj pa bi vsako teslo imelo zasebno kliniko. Zavoljo hitrosti storitev dražijo osnovne diagnostične postopke. To je to, ko potrebuješ, ne vem, ultrazvok rame: v javnem zdravstvu bo čez dve stoletji, zasebno pa jutri. Ali pa, ko sem si v gimnaziji zvil gleženj, me je nona z masažo zrihtala, da sem nehal šepati kot pes. Zdajle, preden sem šel k vragu, pa so me dve leti pošiljali k fizioterapevtu. Vrednost tega slikanja vseskozi raste, in če nimaš denarja, se lahko sam slikaš. To smo si sami skuhali, ta sistem, in to razumem. Ne razumem pa, da sedaj jaz – ne samo bolan, ampak tudi mrtev – motim družbo, ki sem jo gradil.

Že zdavnaj sem opazil, da mrtve prevažamo z navadnimi limuzinami. Diskretno, da bi se vsi dobro počutili. Ker so starost, bolezen, revščina in smrt pfuj in pfej in mrliških avtov ne bomo gledali na cesti, jasno.

Točno vem, da me je večina nehala poslušati že na začetku, ko sem omenil raka in pljučnico. Če bi vam zdaj iz podzemlja bral Brechta in Kosovela, ki sem ju svoje čase študiral, bi mi pa ploskali, češ, ‘lejte, umetnik se nam javlja iz podzemlja. Vsi bi najraje filozofirali o umetnosti, sanjarili o ljubezni. Si umišljali, da so fajn družba v fajn družbi, počutili bi se kot mucki v nedrju mitoloških junakinj. Vem, ker sem si tudi jaz mislil, da je moja misel le ena različica velikih umov človeštva, da sem duhovni dedič Kanta, pa da bom ves obsijan šel v zgodovino. Lahko bi vam tole pismo iz podzemlja bolj všečno napisal, res je. A sem se odločil, da ne bom. Lahko bi. Ampak jaz sem bolan človek … Zloben. Nesimpаtičen.

Verjetno je najhuje to, da sploh nisem bil otrok, ko sem umrl, ampak sem bil star in rahlo šepav. Ko otroci umirajo, smo vsi kot po tekočem traku razneženi, a ne. Eni froci nimajo še niti osebnosti, drugi nimajo brazgotin, ki jih je prineslo življenje, pa pred seboj imajo vse življenje. Super. Pripravljeni smo torej brezpogojno ljubiti samo tisto, kar še ne obstaja, kar nima izkušenj in se jih ne zaveda. To že dosti pove o vseh vas in vašem zenitu. Marsikdo od vas se noče postarati in po tihem meni, da starih ne potrebujemo: najrajši bi zeleni prehod brez fosilnih ostankov. Že tovariš antikomunist Dostojevski je rekel, da po štiridesetem letu živijo samo bedaki in barabe. No, jaz sem bil oboje, imel pa sem prednost, da sem bil moški. Ženske pa ne zdrave ne žive ne obstajajo po štiridesetem letu, kamoli bolne in mrtve. Nekatere feministke so sicer svojčas načenjale teme o starih ženskah, ampak ne vem, ali je šlo to kaj dlje od književnosti: kako se o starejših ženskah nič ne piše pa kako skoraj nikoli niso protagonistke. Ostalo glede starih žensk je vse čisti humanitarizem. Žal mi je, ampak od jeze ne znam pisati drugače, zato je moj tekst za vas, lepe dame in gospoda, vulgaren in prostaški. Vem, da se sedaj nad menoj zgraža vse malomeščanstvo – ki je bojda edino, ki še bere. A kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić – o grdih stvareh je treba govoriti. In o grdih stvareh – grdo govoriti.”

Vseslovenski studio: “France, ti kar. To je naše prvo javljanje iz podzemlja.”

France: “Hvala. Tole sem podnaslovil:

Namesto hospica – turizem.

Mojstri (nemške) zgodovinske politične higiene so svoje čase »obolevali« v boju proti boleznim, komunistom pa še komu – ali čemu. Skoraj stoletje kasneje imamo v Sloveniji optimalno situacijo: rešili smo se nemcev, italijanov, komuniste smo zamenjali z nevidno roko trga, bolezni, staranje in smrt uspešno ignoriramo. Škoda le, da se ne bomo šli evtanazije. Zato pa bomo počasi, neučinkovito in povrhu še potratno umirali. In takih bo vse več, ker bo bojda v Sloveniji do leta 2050 vsak tretji Slovenec upokojenec, od upokojenca do groba, vam jaz povem, pa je le nekaj pomladi – hvala ministrom vseh provenienc. Vi pa se pripravite, da boste BDP ustvarjali do smrti … A kdo bi vedel, morda ga lahko ustvarjate tudi po njej. Jaz že ne. In ne vem, ali mi je sploh žal, da sem zamudil prihodnost. V njej boste zbolevali in umirali sami, skriti med štirimi stenami v najemniškem stanovanju. Našli vas bodo, ko bo zasmrdelo. Ali pa boste hirali po raznih hospicih po Sloveniji. Preden sem jaz krepnil, smo imeli, kolikor vem, le enega, padel pa je predlog še za gradnjo drugega, ampak neki vaščani so napravili pravi mali kmečki upor proti temu. Spomnim se, ker se je folk na vseh koncih zgražal nad brezbrižno oholostjo kmetavzarjev, pa so pljuvali po zarukancih, ki jih vse moti.

Mislim, men’ se zdi zmagovalen komentar, da bi Slovenci imeli vse – ampak nič v svoji bližini.

Ha! Ja, taki smo. Tisti bolj pragmatični so že počasi računali, kaj se splača oziroma koliko je moteče nekje umreti … Čuj to: če koga moti, da jaz kje v bližini umrem. Pa jebem vam mater. Ne vem, katera je prava razdalja za smrt in kako se to sploh določa. Ampak ajde tisti, ki navijajo za to, da naj vsi umiramo doma ali pa eventualno v bolnišnici. Kaj pa nepogrešljivi empati, ki so se v imenu vseh nas odločili, da vsakdo lahko umre tudi brez hospica, saj da so včasih trupla itak metali na gnoj – dojenčke in ta stare, ko jih nihče več ni potreboval. No. Pa dajmo tako – kdor ne želi hospica, naj tudi podpiše, da je okej, če ga vržejo na gnoj. Pa da vidimo, ali bodo podpisali. Verjetno bodo, iz čiste žlehtnobe. Morda pa je najboljše, če imamo v vsaki večji regiji po en hrib z že izkopanimi, readymade luknjami, pa komur pride, da bi umrl, naj se gre tja sam vreč v luknjo po lastni izbiri. Obenem lahko do tja gre z LPP, proga »Končna postaja–Večno počivališče«. Tako ne bomo motili prav nikogar.

Meni se je zdelo pri vsej stvari najbolj zanimivo, kako so oblasti kar spraševale ljudi za mnenje in dovoljenje, oni pa: Ne damo trave za grobno jamo! Tam bo zrasel hospic samo prek naših mrt.., pardon, živih teles! Vse živo so si izmislili kot argument. Recimo tole: da jim bodo med gradnjo potacali travo. Ah, ja, vaška skrb za okolje. Če je res, da se lahko gradnja ustavi, če se sosedom uniči zelenica, potem je to prav spoštovanja vredno. Ko pride neki biznismen z belo srajco in zamislijo o gradnji stolpnice, pa kar naenkrat vsi za, hitro pa tudi preskočimo mnenje okoliških prebivalcev. Zato Ljubljančani, zapomnite si »hospic metodo«: oni rečejo tu bo stolpnica, vi pa jim takoj vržete v glavo »argument potacane trave«. Pa bo.

Poglejmo sicer, kako ste osmislili to našo državo: najprej ste v glavno mesto natlačili vse kafiče, šoping centre in restavracije (drugih družabnih vsebin itak skor‘da ni). Potem ste povsod drugod zaprli vse, kar je (ne)potrebno, in optimizirali teren – za mrtvece. Prve so padle pošte: od zaprtja edine poslovalnice v Pomurju do zaprtja več kot 140 poslovalnic po vsej Sloveniji. Odmontirali ste tudi bankomate, kar je spravilo krajane Razkrižja v protest. Zaprli in pometli s sveta ste tudi bančne poslovalnice, na primer v Dutovljah in Komnu, in s tem končno sprostili dragocen kvadratni meter za postavitev – kavomata. Revoltiranim ljudem ste rekli, citiram: »Banke niso socialna ustanova.« Delničarje pač zanima maksimiranje dobička. Torej, kaj naj drugega odnesem iz tega vrhunca pameti, kot da naši vrli bankirji in podjetniki dobiček maksimirajo le s tem, da zapirajo poslovalnice in bankomate. Ko zmanjka zamisli – odšravfaš bankomat. Pa še nagrado si izplačaš za optimizacijo. Zunaj glavnega mesta je vse v prostem padu: kar se še ni zaprlo, je skrajšalo delovni čas.

A to še ni vse! Uspešno ste zapirali tudi trgovine – s Čečovja na Ravnah na Koroškem se tako občani vozijo po kruh z občinskim kombijem, in to le ob ponedeljkih in četrtkih. V tretjem tisočletju v Sloveniji je nakup kruha postal organizirana humanitarna odprava. Izid načrtne prenove Slovenije za novo tisočletje pa so za moje pojme najbolje strnili prebivalci Bistrice ob Dravi: »Ostale so nam le še gostilne.« No, če imajo gostilno, jim pa zraven odprimo še hospic. Pa naj iz gostilne ocenjujejo krste, kako se vozijo mimo.

Kar hočem reči, je: če ste zadnjih trideset let načrtno izpraznili Slovenijo vsebine, Ljubljano pa polnili, je logično, da se v Ljubljano in okolico stekajo vse naložbe, denarji, delovna mesta. Drugam pa se bodo stekala pač trupla. Če ima Ljubljana z okolico več delovnih mest kot vsa druga regijska središča skupaj, zaprite usta vsi, ki sprašujete, zakaj »vsi rinejo v Ljubljano«. Preprosto: ker je tu življenje – eto, zato.

Ljudje v preostanku države morajo v svojem prostem času ali nabirati gobe ali drva, odvisno od sezone, ali pa čamiti v gostilni. Tu pa tam, enkrat na leto, jih rešujejo veselice, da se preveri, kdo še diha. Ali je to dovolj? Naj sklenem, v Sloveniji lahko živijo samo mladi in zdravi. Ta bolni starci so sicer odveč, ampak bomo že zaposlili robote, da jim bodo brisali rit. Naj se vsak stara potihoma s svojim robotom doma in tam tudi umre, oni ga pa lahko na koncu posesa, mi niti vedeli ne bomo. V svojem stanovanju navsezadnje lahko vsak dela, kar hoče.

Če pa mislite, da so na tnalu samo upokojenci, se motite. Za zgled lahko vzamemo tudi makedonski Timjanik. Tam so se lokalni genialci mobilizirali v protest, potem ko so prebrali napoved o namestitvi štirih otrok s posebnimi potrebami v objekt v središču vasi. Zadeve so bile zanje kajpak preproste: za komaj gibljive otroke pač ni prostora sredi vasi in pika. V času afere sicer deset ur od štiriindvajsetih ni bilo vode v vaškem vodovodu, glavna pot ni bila asfaltirana, za vsakim tomosom se je dvigoval prah. In ravno ta prah so vaščani uporabili kot ključni argument: da bo to nepopravljivo škodovalo tistim občutljivim štirim otrokom. Protestirali so torej iz čiste empatije. Navsezadnje, vaščani proti hendikepiranim otrokom niso imeli nič … samo ne bi jih radi gledali, še manj so si želeli, citiram: da bi jih gledali njihovi zdravi otroci. Ni lepšega od balkanske solidarnosti. S solzami v očeh te izženejo iz vasi, za tvoje dobro.

Človek bi lahko rekel, da podobna logika vodi tudi prebivalce, ki jih vznemirja hospic, a da pri tem samo ne vidijo izvrstne priložnosti za lokalni razvoj. Če so že ukinili banke, pošte in trgovine, bi se lahko vaščani usmerili v nove razvojne niše in odpirali nova delovna mesta. To je pravzaprav možnost za različne podvige, kot so wellness za nepokretne, lunapark za hendikepirane, s sezonskimi in večnimi počivališči, tematskimi gostilnami s sedminami, paketnimi ponudbami za karambole in celotne trpeče družine ipd. Tu so še cvetličarne z raznimi popusti za pogrebne vence, bifeji zraven mrliških vežic, ponudba »happy hour«, profitirala pa bi tudi prevozna podjetja, orkestri za pogrebne nastope, zborovsko petje ali storitve jokanja na pogrebih. Govorimo torej o novi trajnostni tržni niši za podeželje, »trajnostnem nekroturizmu«, ki se odlično ujema z zelenim prehodom, obenem pa parira Ljubljani, v kateri se centralizirajo najemodajalci, politiki, kulturniki in turisti z mišelinskimi butičnimi večerjicami, ki bi vsi po spisku na mrtve najraje pozabili. Že vidim slogan:

Provinca vas bo zanesljivo pokopala vse po vrsti!

Kaj naj še rečem … Bati se je treba živih ljudi, ne pa tistih, ki umirajo. Jaz sem svoje že opravil. Vesel dan mrtvih!

Odjava.