Kranj je mesto z bogato modernistično zapuščino. Poleg živahnih in pomembnih zgodnejših obdobij je tudi 20. stoletje v njem pustilo izrazit sloj, ki je soustvarjal mestno identiteto. Že čas med obema vojnama z angažmajem arhitektov, kot so bili Ivan Vurnik, Herman Hus in Vladimir Šubic, je prinesel več ključnih urbanističnih potez in velikopoteznejših arhitekturnih projektov. Še večji razmah mesta pa je prinesla sredina stoletja, po drugi svetovni vojni, ko je Kranj postal upravno središče Gorenjske in se je začel tudi industrijsko intenzivno razvijati. Spremenjene okoliščine so pripravile ugodna tla za razcvet gradbene dejavnosti. Kranjska arhitektura je v tem obdobju razvila izrazit avtorski pečat regionalno izraženega modernizma. Stane Bernik je leta 1970 v reviji Sinteza zapisal, da ima Kranj med vsemi mesti v neposredni ljubljanski regiji izjemen položaj z nekaterimi arhitekturnimi realizacijami, ki se uvrščajo v najožji izbor slovenske arhitekture. (1) V tem času so bili zgrajeni ključni objekti, ki jih prepoznavamo kot vodilne arhitekturne spomenike svojega časa, arhitektov, kot so bili Danilo Fürst, Stanko Kristl, Emil Navinšek, Jože Plečnik, Ciril Oblak, Roman Zaletel itd. Kranj je tudi mesto z najvišjo koncentracijo remek del Edvarda Ravnikarja, ki so s svojo zasnovo in tudi namembnostjo prinesla novi val modernizacije (pa tudi rušitev): veleblagovnica Globus, Hotel Creina, banka, OLO Kranj. Razen pred leti obnovljenega in s knjižnico na novo oživljenega Globusa so druge hiše v nemilosti lastnikov, pogosto predelane ali prepuščene propadanju. Celo OLO Kranj, ki je spomenik državnega pomena in hkrati reprezentančna stavba občine, arhetip slovenske moderne arhitekture z edinim celostno ohranjenim interjerjem slovenske moderne, je bil leta nevzdrževan, trg pred njim pa se še vedno uporablja kot parkirišče in občasno tudi kot igrišče za odbojko.

Stane Bernik je leta 1970 v reviji Sinteza zapisal, da ima Kranj med vsemi mesti v neposredni ljubljanski regiji izjemen položaj z nekaterimi arhitekturnimi realizacijami, ki se uvrščajo v najožji izbor slovenske arhitekture.

Za Ravnikarjevo arhitekturo bi lahko rekli, da je kljub samemu stanju sicer pod budnim nadzorom arhitekturne stroke, ta jo spremlja, opazuje in na nevarnost izrazitejših posegov tudi opozarja. Slabše je z anonimnim arhitekturnim tkivom, nastalim kot delo avtorjev, ki jih strokovna javnost po večini ne propagira in tudi ne pozna. Tak primer je arhitekt Marjan Šorli, ki je skoraj desetletje kot glavni projektant Projektivnega podjetja Kranj določal značaj in podobo novega modernega mesta, je pa njegov opus slabo znan in tudi še ne primerno ovrednoten. Šorli je začrtal novo mestno širitev, ki je zajela starejše zaselke proti severu, hkrati pa je premišljeno, z veliko znanja in spoštovanja s posegi vstopal tudi v staro mestno jedro. Njegov moto Ne rušiti in menjati, temveč v obstoječe vstavljati moderne intervencije, je pripomogel, da se je mesto razvijalo v živahno urbano središče. Takšni primeri so inovativen, a žal nerazumljen projekt mestne mesnice, interjer mestne kavarne, ki je vzpostavil tako potreben urbani javni prostor, ureditev Jahačevega prelaza s prizidkom k Merkurju, ki je mesto obogatil z arkado in mikrokrajinsko ureditvijo trga. Vsi od naštetih prostorov niso bili prepoznani kot pomembni in kakovostni. Interjer kavarne je že zdavnaj izginil, mesnica s predelavami in zapiranjem steklenih sten ni več lahek transparenten objekt, ki bi Maistrov trg lahko vizualno širil v kanjon Kokre, Merkurjev prizidek je zapuščen, a skažen z zasteklitvijo, ki grobo zareže v stropno poslikavo Miroslava Oražma. Še slabše je s projekti, ki stojijo na obrobju. V 50. letih je Šorli načrtoval hibridno krajinsko ureditev ob šoli – vrt s paviljonom, ki ga je kot dodatno infrastrukturo uporabljal Gorenjski sejem in je bil hkrati zunanja šolska površina, ob njem pa so na mestu opustelega pokopališča uredili spominski park s Prešernovim in Jenkovim grobom. Vrt s paviljonom se danes po desetletjih nevzdrževanja prenavlja na pobudo članov Hortikulturnega društva in zainteresirane javnosti, Prešernov gaj pa kljub nacionalni pomembnosti še vedno ni zavarovan kot spomenik državnega pomena, čeprav je Prešeren sicer pomemben segment kranjske kulturne dediščine.

Šorlijev moto Ne rušiti in menjati, temveč v obstoječe vstavljati moderne intervencije, je pripomogel, da se je mesto razvijalo v živahno urbano središče.

Šorli je med drugim načrtoval tudi več kot 75 odstotkov anonimnega stanovanjskega tkiva, ki sicer vztraja zaradi stanovanjske namembnosti, a preoblečeno v toplotno izolacijo, prebarvano, z zapolnjenimi parapeti in parkirišči tam, kjer je bilo prej zelenje. Tudi kranjski nebotičnik, tako pomemben znak modernizacije mesta, se iz ustaljene vedute s cerkvenimi zvoniki in vodnim stolpom nenehno umika. Sodobno mesto Kranj modernistične dediščine ne poudarja, z njo se ne identificira in je ne prepoznava kot enakovredne dediščini iz starejših obdobij. Mesto se v turističnih brošurah, v spletnih predstavitvah, ne nazadnje v samih prostorih kranjske občine predstavlja kot Prešernovo mesto s srednjeveškim mestnim jedrom, cerkvijo sv. Kancijana, poudarjajo se grad Khislstein, Pungert, kanjon reke Kokre, Layerjeva hiša in stolp Šrklovec, le tu in tam še Plečnikovo rožnovensko stopnišče in lopa pred Prešernovim gledališčem ter Galerija Prešernovih nagrajencev, pomembno delo modernistične dediščine pa se ne omenja. Ne le da se mesto ne zaveda pomena in tudi priložnosti za dodatno turistično ponudbo, temveč dediščino 20. stoletja zanemarja, spreminja in ruši, ko se »razvija v trajnostno, zeleno in pametno mesto«! (2)

Ironično se modernizem umika modernizaciji mesta, ki naj bi dosedanje nadomeščala z boljšim, bolj premišljenim in bolj trajnostnim.

Ironično se modernizem umika modernizaciji mesta, ki naj bi dosedanje nadomeščala z boljšim, bolj premišljenim in bolj trajnostnim. V poletnih mesecih so porušili vrtec Sonček na Planini pri Kranju, ki so ga kot Vrtec Tatjane Odrove odprli januarja 1959. Kot eden od pomembnejših arhitektovih projektov je bil posebej omenjen na razstavi Marjan Šorli in udomačena arhitektura (MAO, 30. 9. 2025–3. 5. 2026, kustosa Andraž Keršič in Martina Malešič), z nedavno odkritimi načrti in dokumenti ter veliko fotografijo Janeza Kališnika. Ta je govorila o kvalitetah hiše, o človeškem merilu, umeščenosti v prostor, stiku s tlemi in zabrisani meji med notranjostjo ter vrtom z drevjem. Še več, raziskave med pripravo razstave so pokazale, da je bil to prvi namensko zgrajeni vrtec v Jugoslaviji, ki so si ga kot novost hodili ogledovat iz vse Evrope. Kot edini primer napredne arhitekture vrtcev so ga vključili tudi na veliko razstavo Sodobna jugoslovanska arhitektura, ki je leta 1959 v Londonu začela svetovno turnejo. Ne le razstava v MAO, ampak tudi razstava s publikacijo Šorlijev Kranj v Mestni knjižnici Kranj, ki jo je jeseni 2025 pripravila Petra Puhar, je pomembno prispevala k ponovnemu raziskovanju in vrednotenju Šorlijevega opusa, a očitno še vedno ne dovolj, da bi rušitev preprečili. Prav zaradi specifičnih pogojev v Kranju, nezadostnega znanja in hkrati velike koncentracije modernistične arhitekture, bi morali posebno strokovno vrednotenje avtorstva in arhitekturne vrednosti vključiti kot obvezen korak v vsako natečajno nalogo, ki predvideva rušenje ali obsežno prenovo modernistične arhitekturne dediščine, še preden se odloči o obsegu odstranitve.

Stari vrtec so porušili, ker ni bil več v skladu s sodobnimi standardi in je bil premajhen. Novi vrtec je rezultat natečaja, ki ga je leta 2022 razpisal ZAPS. Med pripravo natečajne naloge sicer niso prepoznali avtorstva in pionirskosti hiše (zato so predvideli njeno odstranitev v celoti), so pa v zahtevah natečajne naloge spregovorili o kvalitetah prostora: »Pri urejanju okolice objektov in javnih površin je treba ohranjati merilo, značilne poglede in krajinske značilnosti v odprtem prostoru. Ohranjati je treba čim več lokalno značilne in obstoječe vegetacije.« (3) Le želimo si lahko, da bo mesto, ki sicer modernistične dediščine ne prepoznava kot svoje in tudi ne prepoznava njenih kvalitet, upoštevalo te zahteve in opisane kvalitete urejanja prostora prepoznavalo tudi v drugih primerih predvidenega nadomeščanja. Prav v navedenih primerih kranjskih arhitekturnih presežkov je namreč stik z obstoječim in odnos do negrajenega okolja ena od bistvenih kvalitet modernizma.

Modernistično zapuščino v Kranju se najpogosteje meri po tem, kar je zastarelo –po slabi izolativnosti, materialih, ki se ne starajo dobro, po eksperimentalnih detajlih. Redkeje pa po tem, kar ostaja aktualno: premišljena zasnova, subtilen vstop v prostor, vzpostavljanje dostopnega javnega prostora z manjšimi ureditvami, mojstrstvo v obrtniškem detajlu. Če teh vrednot ne znamo prepoznati in jih ne vpišemo v merila prihodnjih natečajev, bo vsak naslednji ‘presežek’ čakala ista usoda kot stari vrtec – rušenje brez vprašanja, kaj je vredno ohraniti.