V prijetnem poznopoletnem septembrskem večeru je na simboličnem prizorišču, v parku zunaj zidov Plečnikovih Križank, potekala javna tribuna z naslovom Kulturna dediščina na prepihu. Na njej so zainteresirani javnosti o pomembnih, aktualnih temah iz polja varovanja kulturne dediščine v Ljubljani spregovorili govorke in govorci, tudi akterke in akterji s številnih front, ki so se v preteklih letih izrisale v spopadu države, mestnih oblasti ter seveda kapitala na eni strani in odgovornosti splošne populacije, stroke ter angažirane  civilne družbe do varstva kulturne dediščine na drugi. Javna tribuna je bila z naborom govork in govorcev izredno poučna, konstruktivna in celo produktivna. Iz nje smo se lahko naučili, da varovanje kulturne dediščine – čeprav je pregovorno v teoriji in pravu izredno rigidno – v praksi deluje zelo pragmatično in je pravzaprav presek različnih javnih, pa tudi zasebnih interesov močnih investitorjev.

Kot že rečeno, so se na zemljevidu Ljubljane v zadnjem času dolgem obdobju zdajšnje mestne garniture pojavila številna žarišča, v katerih se krešejo interesi javnosti, občinskih veljakov in države ter seveda kapitala, ki se, žal, vse pogosteje lažno predstavlja kot varuh javnega interesa. Na javni tribuni so bila tako omenjena žarišča: Križanke kot izobraževalna ustanova oziroma Srednja šola za oblikovanje in fotografijo -– SŠOF in tržni, koncertni in operativni prostor zavoda Festival Ljubljana. Prenova osrednje ljubljanske tržnice, naslednji projekt urbane prenove Mestne občine Ljubljana, ki ne ogroža le kulturne dediščine, Plečnikovih tržnic, pač pa tudi okoliške sakralne stavbe in materialno dediščino. Potem so tu državni projekti – NUK II čez cesto nasproti parka Križanke, prepoznan kot univerzalno potreben in bistveno prepozen projekt s svojimi madeži, in prenova SNG Drame, pregrešno drag projekt kulturnega ministrstva in grožnja stanovalcem sosednjih Nemške hiše in Malega nebotičnika. Večino omenjenega je zaokrožalo Unescovo varstvo Plečnikovih del in prevpraševanje resničnega, formalnopravnega ustroja upoštevanja varovanja mojstrove dediščine.

Javno tribuno je odprla ravnateljica Srednje šole za fotografijo in oblikovanje Apolonija Simon in nazorno orisala odnos Mestne občine Ljubljana oziroma njenega Festivala Ljubljana do te izobraževalne ustanove. Kompleks Križank je bil po drugi svetovni vojni pod vodstvom velikega mojstra Jožeta Plečnika prenovljen in celostno preurejen za predhodnico današnje SŠOF, Šolo za umetno obrt, hkrati je bila vzpostavljena tudi festivalska raba.

Križanke danes veljajo za »prostor edinstvene arhitekture, posebnega duha prostora, ki kultivira ustvarjalno misel, skozi bivanje v neposrednem stiku s kulturno dediščino pa mlade ljudi oblikuje na prav poseben način«, je poudarila Simon. Več prisotnih na tribuni pa je to potrdilo tudi s prvoosebno izkušnjo.

A vrnimo se k stvarnosti – še leta 2010 je bila SŠOF glavni uporabnik objekta, Festival Ljubljana pa je kot najemnik uporabljal približno 15 odstotkov površin nekdanje samostanske stavbe. Mestna občina Ljubljana je kljub temu leta 2011 zaradi (nemara dogovorjene (?)) neodzivnosti države s tožbo (za podroben potek glej opombo *) pridobila kar 48-odstotni solastniški delež. Danes se posledice te delitve kažejo zelo konkretno: za del prostorov, ki jih SŠOF dejansko uporablja, a se v postopku delitve opredeljujejo kot del solastniškega deleža MOL, MOL od države zahteva plačilo uporabnine oziroma najemnine. Ali je mogoče to očitno zgrešeno delitev, katere posledice danes nosijo predvsem tisti, ki so Križanke ves čas dejansko uporabljali – šola in njeni dijaki – sploh še popraviti?

Javni zavod Festival Ljubljana s tržnimi dejavnostmi danes udejanja le približno 15 odstotkov lastne kulturne produkcije, preostalih 85 odstotkov programa pa je oddajanje avditorija drugim, pogosto komercialnim vsebinam, od katerih marsikatera ni v skladu s sofisticiranim kulturnim duhom prostorov Plečnikove kulturne dediščine. Nekdanja samostanska stavba ob avditoriju je bila leta 2016 s povsem nepotrebnim in zaradi malomarnosti povzročenim uničenjem premične strehe – streha pred napovedanim sneženjem ni bila zložena – dodatno okrnjena in ogrožena. Danes je stavba zanemarjena in potrebna konkretne obnove. Kljub mačehovskemu odnosu do dediščinskih objektov v Križankah pa Mestna občina Ljubljana ne skriva ambicij, da bi SŠOF in njenih 850 dijakinj in dijakov iz prostorov izselila in kompleks prevzela v 100-odstotno upravljanje.

Ta eklatantni primer selektivnega in interesno pogojenega odnosa do kulturne dediščine je bil pravzaprav odlična iztočnica za nadaljevanje javne tribune. Beseda je namreč pripadla Robertu Peskarju, nekdaj generalnemu konservatorju, danes vodji ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je v kratkem nagovoru postavil več žgočih vprašanj, povezanih s položajem varstva dediščine v soočanju z drugimi javnimi interesi. Spregovoril je o konfliktih različnih javnih interesov na več lokacijah, med drugim o pragmatičnosti pri gradnji Potniškega centra Ljubljana, pri katerem je javni interes države preprosto prevladal nad pomisleki ZVKDS. Varuhi kulturne dediščine so bili dobesedno »postavljeni pred dejstvo, da se bo projektirana rešitev ne glede na okrnitve kulturne dediščine preprosto izvedla,« in morali so popustiti.

Peskar se je dotaknil tudi Plečnikovega stadiona za Bežigradom in njegovega klavrnega, propadajočega stanja. Pri tem je ZVKDS dosegel, da investitor vsaj Glorieto in dva mala paviljona s provizorično streho zaščiti pred vremenskimi vplivi.

Po ekspozeju predstavnika ZVKDS se je iz avditorija oglasil predstavnik Muzeja in galerij mesta Ljubljana, direktor Blaž Peršin. Omenil je, da je od predstavnikov mestne oblasti dobil osebna zagotovila, da MOL Srednje šole za fotografijo in oblikovanje ne namerava izseliti iz kompleksa Križank. V repliki je ravnateljica Apolonija Simon odgovorila, da je pred dvema mesecema od MOL prejela pošto, v kateri jo ta obvešča, da namerava v šolo poslati cenilca, ki naj bi določil vrednost prostorov oziroma kompleksa in s tem odprl pot določitvi najemnine, ki bi bila za šolo lahko nadvse visoka. Figa v žepu, torej.

Za pomemben medklic je poskrbela Sonja Ifko s Fakultete za arhitekturo in ponudila salomonsko rešitev: SŠOF kot integralna komponenta izvirne rabe Plečnikovega spomenika državnega pomena – torej njegove izobraževalne funkcije – je zelo močan argument za ohranitev sedanjega stanja – tudi v prihodnjih, brez dvoma negotovih časih.

Besedo je nato dobil Miloš Kosec, ki je bil izzvan, da razloži širši in prostorski kontekst varovanja kulturne dediščine.

Kosec je navzkrižje interesov opredelil kot bistvo varovanja dediščine – kot področje, na katerem se lomijo kopja, v tem navzkrižju pa v zadnjih tridesetih letih kulturna dediščina »na žalost prepogosto potegne ta kratko«.

Razlog je v tem, da je izpostavljena najrazličnejšim interesom za njeno prenovo in kasnejšo uporabo v tržne namene. Pri Križankah je to navzkrižje spretno preoblikoval v argument za sobivanje SŠOF kot izobraževalne ustanove in kulturne produkcije Festivala Ljubljana v istem prostoru. Tudi sam je torej podprl ohranitev dosedanjega ravnotežja med različnimi javnimi interesi – ravnotežja, ki ga je nujno treba vzdrževati, predvsem pa razumeti kot primer varovanja kulturne dediščine iz perspektive kultiviranih konfliktov.

Kot predzadnji govorec je k mikrofonu pristopil Tomaž Štoka, koordinator interdisciplinarne delovne skupine za pripravo nominacije Plečnikovih del za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine in urednik nominacijskega dosjeja, ki je poskušal povezati globalno in lokalno raven varovanja dediščine ter premisliti implikacije – ali pa pomanjkanje le-teh – v našem zakonskem ustroju.

Štoka je poudaril, da je na mednarodni ravni pri poseganju v kulturno dediščino eden od ključnih instrumentov presoja vplivov na dediščino, na naši, lokalni ravni pa je takšna presoja praviloma na vrsti šele po izdaji gradbenega dovoljenja oziroma po samem začetku del, saj »najprej gradimo, potem pa šele presojamo vplive na obstoječe stanje«.

Seveda obstaja instrument kulturno varstvenega soglasja, ki ga izda ZVKDS, a kot je bilo predstavljeno na primeru, ki ga je opisal predstavnik zavoda Peskar, lahko višja instanca, torej ministrstvo za kulturo, po pritožbi deležnika povozi mnenje varuhov kulturne dediščine. Beseda je nanesla tudi na vprašanje, kaj v praksi pomeni varovanje Plečnikove dediščine pod pokroviteljstvom Unesca, ki v slovenskem pravnem ustroju nima samostojne pravne kategorije. Z vpisom Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine je Slovenija sprejela tudi obveznosti glede varovanja in upravljanja teh del, med drugim bi morala opraviti presojo vplivov na svetovno dediščino pri razvojnih projektih. Kako pa se ta mednarodni status in z njim povezane obveznosti dejansko kažejo v našem prostoru in domači pravni ureditvi? Kot se je izrazil nekdo od prisotnih, »ni niti črka na papirju oziroma ploščica pred katero od zavarovanih stavb«. Tako se nam torej z lahkoto zgodi gradnja podzemnih garaž tik ob Plečnikovih tržnicah in hkrati tveganje fizičnega ogrožanja stavbnega fonda okoliških dediščinskih objektov, kot se to obeta s pretečo »obnovo« osrednje ljubljanske tržnice v samovoljni režiji Mestne občine Ljubljana.

Zelo smiselno je kot zadnji med rednim delom razprave na tribuni v nekoliko prostem slogu spregovoril Aleksander Ostan, arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo, ki je z izrazito slikovitim prispevkom k razpravi pravzaprav lepo zaokrožil aktualno, prepišno stanje varovanja kulturne dediščine, pa tudi večino povedanega na javni tribuni. Začel je s po njegovem mnenju popolnoma zgrešenim projektom prenove osrednje ljubljanske tržnice, ki je »sporen na vseh ravneh«, od varstva kulturne dediščine, arhitekturne in urbanistične zasnove, pa vse do pietetnih vidikov (kopalo se bo na območju nekdanjega pokopališča in grobnic), in ga označil za »simptom par excellence tega, kar mestna oblast vse agresivneje počne v nadaljevanju svojega mandata«. Poleg tega je obsodil »delovanje s figo v žepu«, špekulativni način vodenja mesta, njegovo gentrifikacijo.

»Varovanje kulturne dediščine ni zgolj varovanje zidov, objektov in njihovih lupin, je varovanje načina življenja, karakterja mesta, duha in značaja prostora, v primeru Križank tudi varovanje posebnega ambienta izobraževalne kulture mnogih generacij kreativnih posameznic in posameznikov,« je povzel Ostan.

In pozval k varovanju kulturne dediščine na neki skupni ravni, v skupnosti, ki je presek posameznikov in strokovnjakov, ki morajo skupaj nastopiti proti načrtovanim (škodljivim/uničujočim (?)) posegom. Ali, kot je opisal Miloš Kosec: »Poskrbeti moramo za konflikt, sami pri sebi pa raziskovati ozadja in vzgibe za načrte posegov v kulturno dediščino.«

V sklepu javne tribune je beseda pripadla tudi zainteresiranim posameznicam iz občinstva, ki so predstavile konkretne težave. Najočitenejši je bil problem prebivalk Nemške hiše ob stavbi SNG Drama, ki sta povedali, da delovanje pod pretvezami ni le značilnost mestne občine, tako se do njih obnaša ministrstvo za kulturo, in to že leta, ne glede na politično barvo in garnituro. Po dolgoletnih pogajanjih za sklenitev sporazuma o gradnji in zamolčanih pravicah je nazadnje ministrstvo odstopilo od usklajenega sporazuma in se odločilo za postopke omejitve lastninske pravice. Beseda je nazadnje spet nanesla tudi na gradnjo Potniškega centra Ljubljana in načrtovane ureditve okrog njega, ki bodo po mnenju govorcev uničile dediščino Maxa Fabianija in njegovih mestnih obročev. Iz občinstva je prišla tudi pripomba, da bi bila sedanja začasna lokacija avtobusne postaje nemara pravzaprav najboljša končna rešitev.

Sam konec tribune je prinesel tudi trenutek politične promocije enega od bodočih županskih kandidatov; ta je prisotnim in nasploh občankam in občanom na srce položil: »Če si želite sprememb, tudi v odnosu do kulturne dediščine na prepihu, je nujno, da se odpravite na volišča.« November je blizu.