Pretekle mesece, predvsem pa tedne so vrhovni veljaki ljubljanske mestne občine nazorno dokazali, da se MOL iz lekcije, ki ji jo je dala Iniciativa za Štepanjsko naselje, ki se je nekako organsko razširila v Civilno iniciativo za Ljubljano (CILJ), ni naučila pretirano veliko. Še naprej že nekajmesečni pritisk civilne družbe jemlje za muho enodnevnico, s katero se lahko poigrava in jo lahko preprosto pomete pod preprogo, jo izigra, nadmudri in nadaljuje po starem. S tem pa je zgolj še enkrat potrdila zdaj že zlajnano in večkrat potrjeno samovoljo, lažno samozavest in oholost. A kljub pritlehnim igricam, ki se jih domislijo omenjeni veljaki, nadležna muha še kar ne misli odnehati.
Če analiziramo nekaj preteklih tednov, je gospod župan v svoji fatamorgani nedotakljivosti pričakoval, da bo s prvo pobudo za zbor občanov v zgodovini Ljubljane opravil na hitro, izpolnil formalnosti in nadaljeval po starem. Še enkrat je naletel na konstruktiven in skrbno načrtovan odpor znotraj zakonsko določenih možnosti, ki kljub vsemu še vedno deloma dajejo moč ljudem. Po zboru občanov ga je čakala pobuda za občinski referendum, ki jo je – spet – pričakal podcenjujoče in ob morebitnem, po njegovem skrajno malo verjetnem, celo nepojmljivem uspehu razpisa referenduma obljubljal, da bo moč in odločitev res prepustil ljudem.
Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje.
A glej ga zlomka, kljub veljaškim dvomom je pobudam uspelo zbrati več kot 14.000 podpisov za razpis prvega občinskega referenduma v ljubljanski zgodovini. Na tej točki se je 5. junija samozavest spremenila v aroganco in občinski mestni svet je sporni oziroma izpodbijani odlok rokohitrsko in čez noč preprosto umaknil. Takšna domislica je vsekakor občudovanja vreden unikum v zgodovini slovenske politike. Tovrstna mahinacija – po domače strahopetnost – se doslej ni zgodila niti v burni preteklosti globoko polarizirane politike na državni ravni.
Tako je gospod župan nekaj dni trmoglavo vztrajal pri tem, da referenduma o neobstoječem odloku ni treba niti ni mogoče izpeljati, izgovarjal pa se ni le na neobstoj odloka, ampak med drugim tudi na dopuste, stroške in kompleksnost same izvedbe. A novo občinsko preigravanje kljub pravnim mnenjem občini naklonjenih etabliranih strokovnjakov ni uspelo – 12. julija se bomo odpravili na prvi občinski referendum v zgodovini Mestne občine Ljubljana, četudi se bo glasovalo o neobstoječem oziroma – bolje rečeno – umaknjenem odloku. Tako meni tudi Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je v pravnem mnenju jasno presodila, da že sprejetega odloka ni mogoče umakniti, to je mogoče zgolj v postopku sprejemanja.
Vsekakor Mestna občina Ljubljana ne razume, da z vsemi omenjenimi podlimi igricami pljuva v lastno skledo. Z nenehnim spreminjanjem taktike, brez prave, iskrene strategije v nasprotju z odločnim, sistematičnim in metodičnim delom iniciativ deluje kot mladostnik, ki mu nekdo prekriža načrte za poletne počitnice. A dejstvo je, da je ravno vrhunec poletne sezone razlog MOL za novo upanje na dokončno utišanje muhe enodnevnice. Prav zato si igra občine minulih deset in več let na referendumu, kot se v teh dneh slikovito izražajo iniciative, zasluži rumeni karton.
…referendumsko vprašanje [je] pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine…
Referendumska kampanja, v kateri občina ne sodeluje, je pravzaprav odlična prispodoba za raven participativnosti v našem mestu v preteklih letih. Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje. Tako je referendumsko vprašanje pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine, ki pravzaprav že od samega začetka mandata zapostavlja potrebe občanov, njihovo samoorganizacijo na lokalni ravni, želje po kakovostnem javnem prometu, poleg tega pa mesto zavestno gentrificira in gentrifikacijo vidi celo kot pozitiven pojav ter »kasiranje« na plečih občanov cinično predstavlja kot bogatenje vseh, ne le nosilcev kapitala.
Tako se, draga občanka, v nedeljo le odpravi na eno izmed 256 glasovalnih mest ali pa na predčasno glasovanje (ki bo na Gospodarskem razstavišču v Marmorni dvorani potekalo še danes in jutri (od 7. do 19. ure) in jasno izrazi svojo voljo glede občinskega početja v preteklih letih in ne zgolj v preteklih mesecih.