Štirje glavni kandidati za župana Ljubljane sedijo v studiu, osvetljenem z močnimi reflektorji, vsi pripadajo tako imenovanemu levosredinskemu polu. Lepo oblečeni, dva s kravato, dva brez, in v ozadju na zaslonu fotografija ljubljanskega gradu kot z razglednice. Voditelj, znan po impulzivnem vodenju pogovorov, tokrat sprašuje nekoliko bolj umirjeno, kot da soočenje politikov z istega pola zanj ne bi bilo tako razburljivo. Štirje moški govorijo, kaj vse bodo naredili za glavno mesto, govorijo o svojih dosedanjih dosežkih, dva od njih preizprašujeta očitno načeto prijateljstvo, vsi pa skušajo dajati vtis, da bo pod njihovim vodstvom prihodnost lepa. Omenjajo teme, kot so stanovanjska politika, zdravstvo, razvoj mestnih četrti itd. Poskrbeli bodo, da bodo pod njihovim vodstvom imeli vsi občanke in občani enake možnosti, saj bodo delali v korist vseh. Čudovito bo.

V istem trenutku se na obrobju Ljubljane deček in deklica, bratec in sestrica, odpravljata spat. Njuna koža ima vonj po pepelu, zebe ju, trebuha sta bolj prazna kot polna, deček ima garje, tudi deklica se praska po telesu. Preden zaspita, ju zvija tesnoba. Deklica se boji, da bo zjutraj kombi, ki jo pelje v šolo, spet vozil šofer, ki spolno nadleguje deklice, in upa, da je sošolke in sošolci ne bodo zmerjali, da smrdi. Deček zapre oči, predstavlja si, da bo šel skupaj s sestrico v šolo, kjer se bo učil računati, pisati, imena glavnih mest, rek in jezer in vsega drugega, kar se učijo vrstniki. Potem odpre oči in se zave, da bo spet ostal doma. Ne razume, zakaj, slišal je le govoriti socialno delavko, da so mu nezakonito prepovedali hoditi k pouku, saj ima vsak otrok pravico hoditi v šolo. Ne ve, kaj pomeni nezakonito. Ve le, da noče biti sam in da se želi učiti.

Ko štirje pretendenti za županski položaj govorijo o bodočem poceni in učinkovitem mestnem potniškem prometu, ne povedo ničesar o tem, kako bosta do mestnega prevoza dostopala deček in deklica, ki morata zdaj od doma na Rojah več kilometrov hoditi do prve avtobusne postaje. Ko so kandidati na nekem drugem predvolilnem soočenju govorili, da je zaradi varnosti treba po mestu postaviti več javne razsvetljave, niso ničesar rekli o tem, da v naselju dečka in deklice ni luči, niti ne ob dolgi blatni cesti, ki vodi do njunega doma v počitniški prikolici. Eden od na začetku omenjenih štirih je veliko govoril o varnosti, saj ga skrbi za hčerko. Po mestu je vse več narkomanov in migrantov, sta liberalna kandidata ugotavljala skupaj z desno usmerjenim, zato je treba okrepiti redarsko službo, da bo lahko nadaljevala socialno čiščenje mesta. Kakšne nevarnosti na tisti dolgi blatni cesti in v temnem naselju s prikolicami in barakami prežijo na dečka in deklico, niso govorili. Ko je beseda tekla o kanalizaciji, prav tako nihče ni omenil, da se morajo družina dečka in deklice ter druge družine v naselju glede fekalij znajti same. Kandidati se prav gotovo strinjajo, da je pitna voda bistvena za vse občanke in občane, ničesar pa niso rekli o tem, da deček in deklica iz domače pipe ne moreta dobiti tople tekoče vode. In še o marsičem, kar je bistveno za obstoj in razvoj dečka in deklice z Roj, niso govorili.

Morda bo novi župan izboljšal položaj, kar zadeva stanovanja, morda bo uredil mestni promet, morda bo poskrbel za razvoj sosesk, a nič ne kaže, da bo s svojimi ukrepi iz blata potegnil dečka in deklico ter jima zagotovil enake možnosti kot njunim vrstnikom iz mestnega središča.

Podobno kot niso omenjali beguncev, ko je bil govor o nujno potrebnih izboljšavah javnega potniškega prometa. Nobenega od pretendentov za položaj župana nisem slišal obljubiti, da bodo prosilci za azil končno dobili brezplačno Urbano, ki bi jim omogočila pot z obrobja mesta. Ko so na soočenju na enem od spletnih medijev nekateri kandidati omenjali begunce, je prevladoval varnostni diskurz. Pokazali so sočutje do prebivalcev Viča, ki se bojijo migrantov, niso pa pokazali sočutja do varnostnega položaja prosilcev za azil, ki v kockastih vijoličastih stavbah na Cesti v Gorice živijo v getoiziranem okolju, kjer nanje prežijo številne nevarnosti, od stenic in zdravstvenih tveganj do nasilnih varnostnikov, kriminala in deportacije na varnostno tvegana območja. Varnost se zdi kandidatom pomembna, nekaterim celo najpomembnejša, saj jo razumejo kot temelj za srečno življenje. A varnost za koga? Za vse, kot so govorili štirje pretendenti? Seveda, in potem svizec zavije čokolado.

Medtem v mestnem središču neonacisti vse bolj bahavo pretepajo migrante, policisti pa se pretvarjajo, da ne gre za rasistične napade. Če se že ne osredotočamo na nasilje, pogojeno z rasizmom, bi se lahko vsaj na stanovanjsko problematiko in razvoj četrtnih skupnosti. Vsem razen sedanjemu županu Zoranu Jankoviću je namreč jasno, da je položaj, kar zadeva stanovanja v Ljubljani, katastrofalen, da je bleščeče le mestno središče, številne soseske so zanemarjene, dobrine, kot je parkiranje pred domom, ki so bile v socialistični Jugoslaviji samoumevne, pa vse bolj plačljive in vse manj dostopne. Kandidati za župana so tekmovali, kdo se bo s tema dvema temama čim bolj približal volivkam in volivcem. Pri tem so bili eni bolj uspešni, drugi manj, nobeden pa se ni približal dečku in deklici, nobeden ni načel teme diskriminacije, katere žrtve sta, saj obstaja seznam ljudi, ki čakajo na bivalne enote, ob družinah, ki živijo na Rojah, pa je oznaka, ki jih izključuje. Kdo bo odpravil to krivico? Verjetno eden tistih, ki bodo delali za vse. Seveda, svizec je že nabavil celofan.

Če na predvolilnih soočenjih nista bila v središču zanimanja kandidatov varnost dečka in deklice z Roj ter beguncev in migrantov, potem ni presenetljivo, da je bilo podobno z (ne)problematiziranjem oznake varnostno tvegano območje, ki jo je dobila Metelkova, in prav tako z zakonom, diskriminatornim do Romov in revnih. Ta je populistično in nespoštljivo do žrtve tragedije na predlog nekdanjega premiera Roberta Goloba dobil ime Šutarjev zakon. V fokusu niso niti ljudje, ki živijo v institucionalnem varstvu, kar je v nasprotju z mednarodno konvencijo o pravicah ljudi z oviranostmi in evropskimi smernicami. Odraslih občank in občanov glavnega mesta, ki so jim kršene te pravice, je bilo konec lanskega leta 252, od tega 25 na zaprtih oddelkih, torej so zaprti, ne da bi bili obsojeni za zločin oziroma – njihov zločin je, da so osebe z oviranostmi.

Dvesto petdeset glasov je v tekmi za županski stolček nepomembnih. Še manj pomembni so migrantski delavci in delavke, še toliko manj, odkar je sedanja vlada volilno pravico vzela tistim s stalnim prebivališčem.

Nikogar nisem slišal govoriti o pravicah čistilk, ki čistijo mestne ustanove, niti o gradbenih delavcih, ki gradijo mestne ceste, garaže in druge stavbe. V središču ni niti problematika nepriznane manjšine prebivalk in prebivalcev, ki izvirajo iz republik nekdanje Jugoslavije. Nobenega od kandidatov nisem slišal govoriti, da se bo zavzel za to, da bi končno postali narodna manjšina, niti o predlogu Biljane Žikić, naj novi župan to manjšino nagovori v njenem jeziku. Nekaj več pozornosti, a vseeno premalo, je požel padec Aleksandra Vučića v Srbiji in prav Janković si je lahko oddahnil, ker je del diaspore izgubil volilno pravico, saj se zdi, da le še njemu in peščici (skrajnih) desničarjev ni jasno, da je (bil) Vučić avtokrat, ki je državo spravil na kolena. Nepomembno za lokalne volitve v Sloveniji? Še kako pomembno, kajti, kot pravi Biljana Žikić, srbska diaspora ne bi glasovala za Vučićevega prijatelja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali je padla le prva domina na osi prijateljev Beograd–Banjaluka–Ljubljana. Tudi o tem bodo odločali prebivalke in prebivalci Ljubljane.

Medtem ko bodo odločali, kateri kandidat bi jim zagotovil čim udobnejše in varnejše življenje, bo varnost dečka in deklice z Roj ogrožena, o meščanskem udobju pa še naprej ne bosta vedela nič. Tudi po volitvah bosta živela brez elektrike in tople vode, ne bosta končala osnovne šole in njuna prihodnost bo po vsej verjetnosti povezana z mladoletniško nosečnostjo in malim ali nekoliko večjim kriminalom. Ne bosta formalno izobražena strokovnjaka, a bosta velika strokovnjaka po življenjskih izkušnjah. Zato jima bo kristalno jasno, da njuna prihodnost ni v njunih rokah. Razumela bosta, da geta, ki jima ga morda nikoli ne bo uspelo zapustiti, nista ustvarila sama, niti njuni starši niti stari starši, ampak ekonomsko-politična ureditev, v kateri živita – in župani, ministri, premieri ter drugi nosilci javnih funkcij, ki bi morali skrbeti za njuno varnost, a tega niso storili.

Morda bo novi župan izboljšal položaj, kar zadeva stanovanja, morda bo uredil mestni promet, morda bo poskrbel za razvoj sosesk, a nič ne kaže, da bo s svojimi ukrepi iz blata potegnil dečka in deklico ter jima zagotovil enake možnosti kot njunim vrstnikom iz mestnega središča. Kljub temu niso vsi kandidati enaki. Nekateri bodo morda vsaj poskušali kaj storiti, nemara napeljati toplo vodo in elektriko v naselje ali še kaj več od tega. Morda bi tudi med predvolilno kampanjo govorili več o tem, če ne bi bili podrejeni meščanski agendi, drugi pa bodo dečka in deklico gladko prezrli ali ju skušali povsem uničiti.

Kot pravi hrvaški novinar Viktor Ivančić, lahko volimo manjše zlo, a se moramo zavedati, da je to še vedno zlo. V zli ureditvi, kakršna je kapitalizem, drugače ne more biti.