MANIFEST - LJUBLJANA ODPRTO MESTO

Sredi dramatične okoljske in družbene krize ne moremo napovedati, kako uničujoče bo ta kriza vplivala na način bivanja ne samo nas, temveč tudi prihodnjih generacij. Zato se je tudi na lokalni ravni nujno lotiti prevetritve obstoječih konceptov razvoja in rasti. To nalogo razumemo kot ključno civilizacijsko vprašanje: kako naj vsi ljudje živimo dobro, a s spoštovanjem mej, onkraj katerih bi uničili naš svet? Izkazalo se je, da obstoječi družbeno-ekonomski in pravni okviri ne zagotavljajo demokratičnega in solidarnega sodelovanja pri iskanju izhodov s poti, ki vodi v propad. Razvojne strategije (globalne, regionalne in lokalne) ne ponujajo celovitih odgovorov, kratkovidno se prepuščajo ekonomski logiki. Niti sklicevanje na t. i. zeleno rast ne odpravlja temeljnega problema.

Tudi načrtovanje in upravljanje mestnega prostora posegata v ključne dileme krize bivanja, sociale, kulture in narave. Erozija socialne države in devastacija okolja terjata drugačen premislek o vlogi mesta in njegovi razvojni politiki. Človekove pravice se vztrajno kršijo in s tem izginjajo z obzorja mestnih politik. Še več, obstoječi politični mehanizmi ovirajo meščanke in meščane, da bi odločilneje sodelovali pri upravljanju in načrtovanju prostora, v katerem živijo, in da bi si samoorganizirano in solidarno pomagali, kadar državne ali mestne institucije odpovejo.

Če želimo živeti v Ljubljani kot odprtem mestu in v solidarni, demokratični in ustvarjalni skupnosti, moramo v središče postaviti ne le svoje potrebe, temveč tudi razmislek o potrebah prihajajočih generacij. Ekonomija naj, kakor v izvornem grškem pomenu besede, služi predvsem temu, da bomo mi in naši potomci v mestu in svetu res lahko doma.

Idejaodprtega mesta pomeni neposredno demokratično, vključujočo politiko upravljanja in načrtovanja mestnega prostora. Politiko, ki zna usklajevati interese in potrebe vseh meščank in meščanov, tudi manj premožnih, oviranih, starejših, priseljencev, prekarcev, kreativcev, brezdomcev in drugih zapostavljenih skupin. Pri tem skrbi za ohranitev in prepoznavnost nezamenljivega ljubljanskega mestnega tkiva ter za kvaliteto bivanja vseh prebivalcev. Po drugi strani pa se taka politika zaveda, da je tudi lokalno treba zdraviti obolelost globalnega ekosistema kot posledico nebrzdanega svetovnega in domačega kapitalističnega gospodarstva.

Menimo, da so problemi, ki jih je prinesla sistemska kriza, prezahtevni, da bi njihovo reševanje prepustili političnemu razredu. Nad njegovo sposobnostjo, integriteto in legalnostjo izgubimo nadzor, takoj ko so volitve mimo. Elite zato ne delujejo v javnem interesu, ampak v interesu kapitala. Poleg na rob odrinjenih strok morajo svojo vlogo v solidarnem in sodelovalnem »mislišču« za odprto mesto odigrati samonikla prizorišča alternativne ekonomije, kulture, socialnosti, skrbstva in politike. Prav v njih se dogaja ustvarjalno razmišljanje onkraj neustreznih receptov, kakršnih se vztrajno oklepajo oblasti. Zavzemamo se za načrtovano, vendar prilagodljivo, vzdržno in pravično zmanjšanje obsega tržnega gospodarstva. Ta pot vodi v prihodnost, v kateri lahko živimo bolje z manj.

Prebivalci in prebivalke Ljubljane, samonikle skupine, strokovnjaki in strokovnjakinje smo 1. julija 2021 vzpostavili platformo, posvečeno pobudam, razpravam in akcijam za uresničevanje ideje odprtega mesta.

Raziskujemo možnosti, kako preseči škodljive mestne politike, ki postavljajo profit pred potrebe ljudi, interese močnih posameznikov in korporacij pa pred interese skupnosti. Hočemo okrepiti soodločanje Ljubljančanov in Ljubljančank pri načrtovanju razvoja mesta, pri njegovem upravljanju in gospodarjenju s proračunom. Hočemo spremeniti strukturo sodelovanja mestne politike z javnostjo, jo pluralizirati. Za ceno začetnih upočasnitev se bo dalo zagotoviti boljšo konsenzualno učinkovitost soupravljanja v poznejših, izvedbenih fazah.

Soupravljanju, za katerega se zavzemamo, manjka simbolni in dejanski prostor. Zato predlagamo, da se kot protiutež centralno vodeni Mestni hiši oblikuje Odprti magistrat: prostor pobud, javnih razgrnitev, debat in soupravljalskih procesov, torej odprta platforma za dialog med mestno občino in prebivalci mesta Ljubljane. Odprti magistrat in participatorni proračun bosta omogočila premik od centraliziranega, kratkoročno učinkovitega, dolgoročno pa paraliziranega in konfliktnega »optimiziranja mesta« k odprtemu in konsenzualnemu upravljanju z mestom kot skupnim dobrim.

Za kaj se zavzemamo in čemu nasprotujemo

• Smo proti gentrificirani prenovi mesta in nebrzdani gradnji luksuznih domovanj kot spekulativnih naložb. Nasprotujemo multinacionalnim platformam, ki z oddajanjem stanovanj turistom dvigujejo cene bivališč v nebo. Smo za dostopna najemniška ali lastniška stanovanja za vse, od sob za študente do varovanih stanovanj za starostnike.
• Smo za vrnitev pristnega življenjskega utripa v središče mesta, da ne bo ostalo le kulisa za dnevne turiste.
• Smo proti onesnaževanju mesta z izpusti, hrupom, povodnijo množičnih dogodkov, reklamami. Ohraniti je treba čisto pitno vodo in očistiti Ljubljanico, da se bo v njej spet dalo plavati. Poskrbeti moramo za manj onesnažen zrak.
• Smo za okrepitev javnega mestnega in primestnega prometa ter kolesarjenja, za zmanjšanje potreb po dnevnih delovnih migracijah.
• Smo za vključujočo socialno politiko, ki upošteva specifične potrebe vseh, zlasti na rob potisnjenih družbenih skupin.
• Podpiramo mrežo pravne pomoči za vse, ki si ne morejo privoščiti plačanih zagovornikov pri uveljavljanju svojih pravic.
• Zagovarjamo pomen avtonomnih prostorov, v katerih nastajajo novi koncepti politike, umetnosti, kulture, sociale, družabnosti, športa.
• Zagovarjamo »umetnost za javnost«, ne le v poslopjih institucij. Mesto naj podpira samonikle in inovativne umetniške prakse, jim s primernimi prostori omogoča razvoj in javne nastope.
• Smo za to, da se identiteta Ljubljane kot univerzitetnega mesta kaže tudi v tem, da se prostorov raziskovanja, študija in poučevanja ne potiska na obrobje, pač pa zagotovi v bližini starejše univerzitetne infrastrukture.
• Zahtevamo, da se v vseh četrtih, soseskah in v mestnem središču ohranjajo in na novo ustvarjajo javni prostori za druženje, pogovore, igro, šport in kulturo. Sem sodijo predvsem zelene površine, igrišča in trgi.

LOM je odprta in neformalna platforma, v kateri lahko deluje vsak posameznik in vsaka iniciativa, ki ima podobne poglede na razvoj mesta.

Če se želite pridružiti ali slediti dogodkom LOM-a, nam pišite na lomljubljana@gmail.com

Postanite član FB skupine LOM na https://www.facebook.com/ljubljanaodprtomesto/

Veseli bomo predlogov in pobud! Četrtne in druge interesne skupnosti še posebej vabimo, da se pridružite LOM-u in pomagate organizirati javne tribune v svojih soseskah, okoljih.

LOM SMERNICE

Stanovanja kot vezivo mesta

Vedno bolj nevzdržna stanovanjska kriza v Ljubljani je skupni rezultat dolgotrajne državne stihije na področju stanovanjske politike in neoliberalnih strateških in prostorskih usmeritev mesta. Tri desetletja načrtne pasivnosti so iz stanovanj ustvarila tržno dobrino, varčevalni račun, nepremičninsko špekulacijo, turistično infrastrukturo, v najboljšem primeru pa socialni transfer – vse, razen vsem dostopnega osnovnega bivanjskega pogoja. Kjer so se in se še gradijo stanovanja v Ljubljani, so namenjena investicijam, obenem pa mestu in njegovim prebivalkam in prebivalcem ničesar ne dajo v zameno. Obratno, parazitirajo na pred desetletji zgrajeni javni infrastrukturi in obremenjujejo vedno tanjše prostorske in družbene vezi med meščankami in meščani. S stališča vladajočega kroga v mestu, njegovega pospešenega trženja mesta, poblagovljenja njegove kulturne dediščine, obsesivnega čiščenja mestnega središča, lastniške in funkcionalne fragmentacije nekdanjih sosesk in principa zgoščevanja (dobička, ne stanovanj) pa so vedno višje cene najema in nakupa stanovanj namesto katastrofe dokaz uspešnosti neoliberalnih politik.

Osnovna naloga novega stanovanjskega programa v takih razmerah ni blažitev najbolj nevzdržnih simptomov, ampak oblikovanje celostne strategije, ki bo stanovanja in z njimi povezano družbeno infrastrukturo spet razumela kot osnovno vezivo mesta, kot orodje preoblikovanja delovanja mesta in kot orožje za boj proti fragmentaciji in poblagovljenju prostora. Občutno znižanje cen stanovanj je samo eden in ne najpomembnejši cilj – osrednja želja je sprememba pomena, dostopnosti, uporabnosti, fleksibilnosti, okoljskega odtisa in bivanjske kvalitete stanovanj. Za to so potrebni usklajeni ukrepi na vseh ravneh, ki vključujejo državno in mestno politiko, okrepitev obstoječih javnih mehanizmov in oblikovanje novih kolektivnih oblik samoorganizacije za solidarno, pluralno in okoljlsko odgovorno enaindvajseto stoletje.

ZEMLJIŠKA POLITIKA je temelj, brez katerega še tako visokoleteče ideje ne bodo imele kje pristati. Namesto razprodajanja javnih zemljišč je treba skrbeti za oblikovanje strateškega javnega fonda parcel na vseh tipih lokacij, vključno s centrom mesta, ki bi poleg razpoložljivih površin za gradnjo javnih stanovanj omogočale tudi podpiranje shem v javnem interesu, kot so različne oblike stanovanjskih zadrug.

DAVČNA POLITIKA v obliki progresivnega davka na napremičnine je neizogiben kratkoročni ukrep za normalizacijo cen stanovanj, penalizacijo špekuliranja z gradbenimi parcelami in zagona investicijskega cikla. Obenem je nujni in manjkajoči del sistema regulacije nepremičninskega trga, ki vzpostavi mero javne odgovornosti zasebni oziroma profitni gradnji in del zasebnega dobička kanalizira v mehanizme javne gradnje.

OKREPITEV OBSTOJEČIH STANOVANJSKIH MEHANIZMOV pomeni pospešeno gradnjo javnih, dostopnih najemnih stanovanj v režiji mestnega in republiškega stanovanjskega sklada. Takšne soseske lahko zaradi dimenzij, ambicioznega oblikovanja in umestitve javnega servisa predstavljajo lokalne centre družbenega življenja tudi za svojo okolico. Nujna je gradnja novih sosesk bliže centru in v centru samem – nedopustno je izrinjanje javnih projektov na in čez obvoznico.

SANACIJA obstoječih zgradb in sosesk pomeni celostno energetsko, protipotresno, funkcionalno, lastniško oziroma uporabniško ter družbeno odgovorno sanacijo kvalitetnih bivalnih okolij v mestu, ki so zaradi lastniške fragmentacije, špekulacije ali pomanjkanja vzdrževanja postale bistveno manj kvalitetne. Ambiciozna in racionalna sanacija lahko prekrvavi obstoječe potenciale in oblikuje nove kvalitete na finančno in okoljsko bistveno bolj vzdržen način kot nove gradnje.

OBLIKOVANJE NOVIH MEHANIZMOV stanovanjske preskrbe pomeni obogatitev možnosti reševanja lastnega stanovanjskega problema na način, ki je vsakemu posamezniku najljubši. Pomeni premik od izbire majhnega števila zastarelih tlorisov na sooblikovanje različnih oblik urbanega bivanja: na gradbene in sanovanjske zadruge, na različne sheme lastništva in najema, na obuditev goste in nizke zazidave, na spodbujanje kadrovskih stanovanj. Še nikoli ni bila raznolikost reševanja stanovanjskega vprašanja – nakup drage nepremičnine, drag in prekarni najem, pridobitev redkih subvencioniranih enot – tako siromašna kot danes. Zato ne gre samo za preskrbo z bistveno večjim številom stanovanj, ampak tudi za omogočanje čim bolj raznolikih oblik reševanja stanovanjske krize, ki bi vsakomur omogočila čim bolj optimalen, lastnim željam in potrebam prilagojen način bivanja.

PROMET bistveno zaznamuje karakter sodobnih sosesk. Te so zaradi zakonskih standardov in pravilnikov, pa tudi zaradi nevzdržnih navad, bolj kot stanovanjskim soseskam podobne garažnim hišam s stanovanjsko nadgradnjo. Posledica je vedno manj stika z raščenim terenom in vedno manj zrelega zelenja, problemi s pregrevanjem in odvodnjavanjem, draga investicija, zavrnitev deljenega lastništva prevoznih sredstev in pomanjkanje ambicioznosti pri razvijanju javnega prometa v različnih oblikah. Reševanje cenovno dostopne in okoljsko vzdržne stanovanjske probelmatike je bistveno povezano s celostno promeno strategijo.

SODOBNA SOSESKA ne pomeni ponovitve vzorcev iz dvajsetega stoletja, ampak oblikovanje modela za okoljsko vzdržno, pluralno, solidarno in z družbeno infrastrukturo prepleteno bivanje v sodobnem mestu. Namesto coniranja velikih stanovanjskih objektov in nizkih javnih objektov izpred pol stoletja oziroma namesto špekulativne zasebne gradnje brez javnega servisa se zdi smiselna fragmentacija in preplet javnega in stanovanjskega programa znotraj stavb. Pritličja postanejo javni, poljavni in skupnostni prostori, vrhnja nadstropja in terase postanejo poljavni prostori za rekreacijo, druženje in delo stanovalcev, stanovanja vmes pa omogočajo osnovno samopreskrbo in delo od doma. Programska prevetritev stanovanjskega modela pomeni vnašanje raznolikosti, oživčenje mesta z razpršenim, fleksibilnim javnim (tudi neprofitnim) programom ter brisanje razlik med spalnimi naselji in središčem. Takšen programski preplet pomeni tudi upor parazitiranju obstoječe infrastrukture. Zasebni in javni investitorji lahko v javnem mestu gradijo samo, če s svojo gradnjo k mestu tudi prispevajo. Sodobna soseska pomeni osnovno celico ne samo bivanja, ampak tudi družbene, družabne, delovne, rekreativne, samooskrbne in solidarnostne samoorganizacije.

SAMOORGANIZACIJA v obliki različno organiziranih zadrug pomeni bistven bottom-up temelj mesta, da mu lahko nasproti sploh seže v roko top-down ogrodje občine in države. Stanovanjske zadruge tako ne postanejo samo orodje reševanja stanovanjskega problema, ampak bistveno ogrodje družbene in politične samoorganizacije ter upravljanja z mestom. Namesto ostre ločnice javno-zasebno se oblikuje široko polje vmesnih prostorskih in programskih odtenkov, ki vključujejo parkovne površine in igrišča, samooskrbne površine, prostore za nego in skrb otrok, starejših in obnemoglih, rekreacijsko in dleovno življenje, ter orodje razreševanja vsakodnevnih in razvojnih konfliktov v mestu. Nujna je ambiciozna in sistemska podpora mesta in države različnim pricipom samoorganizacije, ki vključuje ugodna zemljišča, posojila in vzajemne dolgotrajne vezi pri zasnovi in uporabi (pol)javnih prostorov zadrug.

SODOBNO STANOVANJE mora postati večje in višje, z dvostransko osvetlitvijo, z določeno mero prilagodljivosti in z različnimi shemami lastništva in uporabe. Bolj kot zaključni materiali, podi in keramika so pomembni velikost, energetska vzdržnost, okoljsko odgovorni materiali in kvalitetna zasnova. Pandmeija predstavlja stresni test obstoječih standardov stanovanj in sosesk, pa tudi priložnost za njihovo izboljšavo. Vsako stanovanje mora imeti velik balkon (z možnostjo samooskrbe), prilagodljiv notranji ustroj (ki omogoča različne, prilagodljive scenarije, tako glede števila gospodinjstva, medsebojnih razmer, kot tudi dela na domu in oskrbe v času bolezenske in starosne onemoglosti) in pripadajoč skupni del v objektu (skupni prostori – delovni, družabni, servisni). Sodobno stanovanje ni vnaprej napisan scenarij, ampak okvir bivanja, ki se lahko prilagaja različnim družbenim in osebnim potrebam.

STANOVANJA postanejo prepletena z DRUŽBENIMI, DRUŽABNIMI, REKREATIVNIMI in KULTURNIMI vsebinami. Vsaka večja, programsko raznolika stavba postane mesto v malem, tako kot obratno tudi mesto postane velika bivalna zadruga, v kateri se prepletajo zasebnost in javnost, bivanje, delo, ustvarjanje, rekreacija in druženje.

Zdravo okolje kot temeljni pogoj kvalitetnega življenja v mestu

Okolje, v katerem živimo, bi moralo omogočati zdravo in kvalitetno življenje vseh prebivalcev in prebivalk. Elementi zdravega okolja so prvenstveno zadostna količina dostopne čiste vode, čist zrak, dostopna in zdrava hrana, sprejemljiva temperatura na prostem in v stanovanjih med poletjem in zimo za vse, nato pa tudi dostopen javni prevoz ter javni prostori za druženje, sproščanje in rekreacijo.

PODNEBNE SPREMEMBE

Kljub temu, da se stanje nekaterih elementov v zadnjih desetletjih zaradi določenih načrtnih politik in ukrepov izboljšuje, je veliko drugih elementov nazadovalo ali pa je ogrožena njihova dostopnost in obstoj. Dostopnost elementov zdravega okolja je ogrožena zaradi nadaljevanja politik, ki poglabljajo družbeno in razredno neenakost, njihov obstoj pa je vprašljiv zaradi spodbujanja in množenja vzorcev netrajnostnega delovanja družbe, ki vodijo v okoljsko degradacijo. Ti vzorci netrajnostnega delovanja družbe so predvsem povezani s hiperprodukcijo in hiperkonzumpcijo energije in materialnih dobrin (hrane, izdelkov,..), ki niso obstojni ali nujno potrebni za preživetje. Vzorci netrajnostnega delovanja so povezani tudi s trenutno prevladujočim načinom transporta, ki je vedno bolj motoriziran in bivalnimi prostori, ki so v zadnjih desetletjih postali pravtako prostorsko, materialno in energijsko požrešni¹.Ob hiperprodukciji materialnih dobrin/izdelkov prihaja poleg izpustov toplogrednih plinov tudi do uničevanje narave, izumiranja živalskih vrst, onesnaževanje zraka, vode in prsti. Ravnanje z dobrinami/izdelki, ko je dosežen njihov planirani končni rok uporabe, je zaenkrat še na primitvni ravni (izmet v morje, zakopavanje v zemljo ali sežiganje) in povzroča veliko škodo okolju. Hiperkonzumpcija je lastnost delovanja držav globalnega severa (zahodnih/bogatih držav) med katere spada tudi Slovenija medtem, ko posledice hiperprodukcije in generiranja odpadkov najbolj čutijo t.i. države globalnega juga (v preostalih delih sveta,..)². Te se izkorišča s prostotrgovinskimi sporazumi, ki imajo negativni vpliv na delavski razred držav globalnega severa/juga in so v nekaterih primerih uveljavljeni z diktatom sile ter reproducirajo Imperialistične/kolonialistične vzorce iz preteklosti.³ Tako se danes na svetovni ravni izrisujejo grozljive posledice zgoraj opisanega delovanja in podnebnih sprememb, ki se bodo le še stopnjevale. Temperature na evropski celini so v preteklih tridesetih letih naraščale več kot dvakrat hitreje kot na svetovni ravni (pol stopinje Celzija na desetletje). To pomeni močno povečano tveganje za izrazite vročinske valove, hude požare, poplave, ekstremne vremenske vzorce in druge posledice, ki bodo močno vplivale na življenja ljudi, gospodarstvo in ekosisteme, ter s katerimi se že soočamo ob ugotovitvi, da na te scenarije nismo pripravljeni, kot je pokazal primer z letošnjimi požari.

Ljubljana sodi na seznam prestolnic, ki bi se jim utegnili jakost in pogostost vročinskih ekstremov v prihodnje še najbolj povečevati. Učinek mestnega toplotnega otoka bo vedno izrazitejši. Med drugim to potrjuje tudi analiza povprečne temperature zraka po meteoroloških letnih časih, ki je pokazala, da se je temperatura zraka v Ljubljani poleti dvigovala za okoli pol stopinje na desetletje v obdobju 1961–2011.⁴ Nadalje, število dni, ko najvišja temperatura preseže 30 °C, v Ljubljani raste od konca 80. let prejšnjega stoletja. Če v 60. in 70. letih ni niti v enem letu število vročih dni doseglo 20, v zadnjem dvajsetletju skoraj ni leta, v katerem ne bi dosegli vsaj toliko dni (tj. 20). Letos smo v Ljubljani zabeležili 51 vročih dni, kar je druga najvišja vrednost po letu 2003, ko je bilo takih 54 dni.⁵ Potem so tu tudi suše, ki tolčejo po kmetijstvu in ostali pridelavi hrane. Padavinski primanjkljaj letošnjega leta je v Sloveniji trajal večinoma neprekinjeno od januarja do začetka septembra, uvrščajoč leto 2022 med hidrološko najbolj suha leta, če upoštevamo površinske vode.⁶ Med prizadetejšimi rekami so bile Sava, Ljubljanica in Soča. Na vodomernih postajah so beležili še najmanjše srednje avgustovske pretoke v celotni zgodovini meritev. Na Ljubljanici v Mostah ter na Savi od vključno Litije dolvodno pa so bili letošnji srednji avgustovski pretoki obenem najmanjši srednji mesečni pretoki v zgodovini meritev, upoštevaje vse mesece v letu.⁷ Po drugi strani pa smo septembra v nekaj dneh prešli iz stanja hude suše v drugo skrajnost z dvema epizodama poplav, ki so zajele porečja Kolpe, Krke, Ljubljanice in Sore. Kolpa je septembra dosegla največjo vodnatost v zgodovini meritev, izrazito nadpovprečno vodnata je bila tudi Ljubljanica.⁸ Raven podzemne vode, ki je najpomembnejši vir pitne vode v Sloveniji (95%), se je v sušnem obdobju znatno zniževala tudi na področju Ljubljane, po drugi strani pa je v času poplav voda vdirala v stanovanja in kleti. Letos na začetku avgusta je bila gladina podzemne vode na območju ljubljanskega vodonosnika (vodarna Kleče) dva metra nižje kot lani ob istem času. Rekordno nizke ravni se je tako dosegalo že dva meseca prej kot ob rekordnem letu 2003.

REŠEVANJE OKOLJSKE KRIZE

Kako reševati kar se da rešiti? V Ljubljani bi morali takoj začeti s pospešenim vlaganjem energije in sredstev v trajnostni, okolju in ljudem prijazen način življenja in obenem vzpostaviti strukture za obvladovanje očitnih posledic svetovnih podnebnih sprememb tudi v lokalni klimi. To je zato, ker bodo v prihodnjih letih in desetletjih uničujoči trendi drastično narasli v svoji pogostnosti in jakosti. A namesto tega se odločevalska politika mesta vede ravno nasprotno. V zadnjih letih so odločevalci nonšalantno nadaljevali z izvajanjem načrtov graditve novih nakupovalnih centrov, parkirišč in dodatne infrastrukture za individualni motorizirani promet, z blazno (samo)hvaljeno prenovo in širjenjem obstoječega koncepta cest in ulic vred, poleg tega pa so arogantno spodbudili investicije v graditev luksuznih, energetsko in prostorsko potratnih stanovanj. Napovedali so tudi povsem netransparenten načrt za graditev sežigalnice odpadkov, ki ga zdaj poskušajo pospešeno uresničevati, čeprav bi ta objekt nepovratno le še dodatno okrepil obstoječe vzorce vse prej kot trajnostnega bivanja v mestu. Naloga obstoječe mestne oblasti bi morala biti vključujoče strateško načrtovanje in usmerjanje sredstev v razvoj pravičnih realnih in ne simbolično-deklarativnih trajnostnih življenjskih vzorcev. Takšno delovanje bi dvignilo bivanjsko kvaliteto vsem ljudem in spodbudilo korenite spremembe obstoječih vzorcev. V kolikor mestne oblasti same tega ne zmorejo, bi bilo v pomoč trajno vključevanje javnosti, civilne družbe, raznih kolektivov ali gibanj, ki bi v soodločanje prinesli sveže ideje, voljo in energijo za implementacijo sprememb, kot si jih zdajšnja, vase zaprta struktura odločanja očitno ne zmore niti zamisliti, še manj pa jih izvesti. Obenem, ker Ljubljana ni osamljeni otok, je za uspešno izvajanje trajnostnih ukrepov potrebno poglobljeno in solidarnostno sodelovanje s sosednjimi občinami, regijami in državo.

POTROŠNJA IN RAVNANJE Z ODPADKI sta osrednje področje, ki se ga je treba lotiti, da bi zmanjšali človeški vpliv na okolje. Dejstvo, ki se v pravljici o uspešnosti države malo manj poudarja, je da je v Sloveniji s stalno rastjo bruto domačega proizvoda (BDP) rasla tudi potrošnja materialov in energije⁹ in s tem tudi ustvarjanje odpadkov, oziroma po domače - smetenje. Slovenija po proizvodnji odpadkov (500kg na osebo¹⁰) sodi v evropsko povprečje in v zgornji del držav po deležu recikliranih komunalnih odpadkov, vendar pa ti čedalje bolj pristajajo na odlagališčih.⁶ Na svetovni ravni takšna proizvodnja odpadkov na prebivalca sodi v zgornjo tretjino¹¹ in je nevzdržna za trajnostno delovanje družbe na planetu.¹² Rešitev seveda ni v graditvi vedno večjih nakupovalnih središč, reklamnih panojev, ki spodbujajo potrošnjo, ali sežigalnic, ki problem odpadkov rešujejo le na videz. Prava rešitev je v pospešenem izvajanju ukrepov za zmanjšanje množične potrošnje in v pametnejšem, trajnostno naravnanem postopanju z odpadki.

KROŽNO GOSPODARSTVO je glavna smer družbenega razvoja, ki bi ji mesta morala slediti, da bi se lahko resno spopadli s prekomerno potrošnjo materialov in energije ter neobvladljivo proizvodnjo odpadkov. Med ukrepi za dosego krožnega gospodarstva so spodbujanje razvoja skupne uporabe, pravičnega najema, ponovne uporabe, obnove in recikliranja. Tako ne bi samo brezglavo trošili, temveč bi podaljšali življenjski cikel izdelkov, strojev in naprav, zmanjšali ogljični in energijski odtis ter količino odpadkov, ki zdaj nesrečno pristanejo na smetiščih ali pa naj bi z njimi v prihodnosti kurili v sežigalnicah. Za začetek sta v tem smislu ključna omejitev, zakaj pa ne tudi ukinitev oglaševanja, ker to le spodbuja potrošnjo, in sprememba namembnosti doslej zgrajenih nakupovalnih središč. Te bi spremenili v centre ponovne uporabe, kjer bi se lahko stvari za spremembo popravljalo, obnavljalo, najemalo, pa tudi prodajalo in kupovalo. Kolikor je mogoče, bi morali prepovedati uporabo plastike in podpreti uporabo materialov (papirja, stekla ipd.), ki se jih lahko večkrat uporabi, so lažje razgradljivi in zato okoljsko vzdržnejši. Odslužene stvari, ki jih ne bi bilo možno popraviti in ponovno uporabiti, bi morali reciklirati, v ta namen pa bi morali neprestano nadgrajevati in posodabljati (manjša in večja) reciklirna središča ob uporabi novih metod in tehnik.^13,14 Odlaganje na smetišča ali sežig bi bil v tej zgodbi - zadnji korak. Pomembno bi bilo oživiti tržnice, kjer bi se lahko kupovalo svežo lokalno pridelano hrano in tako podpiralo lokalne individualne ali zadružniške kmete in vrtičkarje. Proizvajalci hrane, prodajne verige in gostinstvo pa bi morali zmanjšati količino zavržene hrane, tako da bi viške oziroma preostanke obvezno razdelile med ljudi, preden bi jih namenili kompostiranju.

ENERGETSKA VARNOST je nepogrešljiva za kakovostno življenje ljudi. Ljubljana sodi med mesta,¹⁵ Slovenija pa med države, ki imajo na prebivalca največjo zgodovinsko in aktualno porabo energije ter količino izpustov toplogrednih plinov.^16,17 Zaradi zgodovinske (ne)pravičnosti do industrijsko manj razvitih narodov sta Slovenija (in s tem tudi Ljubljana) dolžni razogljičiti energetski sektor hitreje kot t. i. svetovni jug. Energetska revščina in manko pravične in razumne energetske politike sta tudi razlog za večji del emisij prašnih delcev (PM2.5 in PM10), v Ljubljani zlasti zaradi individualnih kurišč (na premog in lesno biomaso) in toplarne v Mostah (TE-TOL); svoje dodata še cestni promet in industrija.¹⁸ Lesna biomasa je kot obnovljiv vir energije (odslej OVE) sporna prav zaradi emisij prašnih delcev, ki se zaradi geografskih in mikroklimatskih lastnosti Ljubljane pozimi, ob toplotni inverziji, zadržujejo v zraku in škodujejo zdravju ljudi.

Mestna oblast bi morala zagotoviti zakonodajno, finančno in infrastrukturno okolje, ki bi omogočilo pospešeno umeščanje OVE (sončnih elektrarn) v prostor ter razvoj energetskih zadrug in skupnosti.¹⁹ Nujno je nuditi pomoč pri začetnem vodenju zadružnih in skupnostnih projektov, pri tehničnih, zakonodajnih in finančnih informacijah. Treba je subvencionirati projekte umeščanja OVE in proaktivno vključevati energetsko prikrajšano prebivalstvo v energetske skupnosti. Nujni so tudi ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti, kot so nepovratne finančne spodbude za energetsko prenovo (večstanovanjskih) stavb,²⁰ graditev cenovno dostopnih in energetsko učinkovitih stanovanj, dohodkovno progresivno obdavčenje energetsko potratnih stavb in prepoved graditve novih luksuznih in energetsko potratnih hiš oziroma stanovanj.

Tovrstni ukrepi bi v povezavi s splošnim zagotavljanjem cenovno dostopne električne in toplotne energije zagotovili uspešen začetek odpravljanja ENERGETSKE REVŠČINE. Končni cilj bi tudi v Ljubljani morala biti uveljavitev človekove pravice do energije, potrebne za dostojno življenje.²¹,²² Pri pospešenem umeščanju večjih javnih, javno-zasebnih in zasebnih projektov OVE v prostor bi morale biti pri vsakem koraku (načrtovanje, izvajanje itn.) udeležene lokalna skupnost, civilna družba in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu. Samo tako bi lahko zagotovili transparenten in pravičen način prehoda delovanja mesta v bolj trajnostne in zdrave vzorce.

TRANSPORT je ožilje življenja in delovanja v mestu, obenem pa prispeva kar 30% vseh emisij toplogrednih plinov. Od tega gre 99,5% emisij cestnemu prometu, in sicer dve tretjini osebnemu potniškemu in ene tretjina tovornemu.²³ Emisije iz prometa povzročajo v mestu tudi večji del emisije (30%)²⁴ dušikovih oksidov (NOx) in žveplovega dioksida (SO2), ki povzroča (sekundarno) formiranje prašnih delcev v zraku. Prometna politika zadnjih desetletij pa je poglabljala odvisnost od individualiziranega cestnega prometa,²⁵ in sicer z graditvijo oziroma širitvijo cest ter parkirišč za avtomobile. Ukrep zaprtja strogega centra mesta, ki je sicer dopoldne kljub temu poln tovornega prometa, in graditev parkirišč ob mestnih vpadnicah (P&R, na katerem je možno pustiti avto in se do cilja odpeljati s kolesom ali avtobusom), sta premalo ambiciozna. Zagotoviti bi bilo treba poceni, visoko frekvenčni in časovno-lokacijsko konkurenčen javni transport (tramvaj, primestne železnice, solastništvo ali izposoja električnih avtomobilov ipd.). Da bi zmanjšali količino avtomobilov v mestu, je v sodelovanju z državo in sosednjimi občinami nujno čim hitreje integrirati vse oblike javnega prevoza. Zaustaviti moramo nadaljnje širjenje cestnih povezav in prenoviti ulice, da bodo primerne za kolesarje in pešce. Zaradi resnosti situacije, v kateri smo se znašli, bi morali z družbenega, tehničnega in ekonomskega vidika preveriti smiselnost in izvedljivost vzpostavitve vsaj križne povezave s tramvajem (S-J, V-Z) in o tem odločiti v široki javni razpravi, ki bi se končala z referendumom.

ODPORNOST NA PODNEBNE SPREMEMBE bomo dosegli ne le s prilagoditvami energetske, prometne in stavbne infrastrukture, temveč tudi z večanjem in prostorsko gostoto zelenih površin. S primerno zasaditvijo dreves okoli stavb lahko prihranimo med 20 in 50 % energije, ki jo potrošimo za poletno hlajenje in zimsko ogrevanje. Drevesa igrajo pomembno vlogo pri blaženju podnebne krize in nižanju ravni TGP:²⁶

Hlajenje zraka: Primerna razporeditev dreves lahko zniža temperaturo zraka v mestu med 2 do 8 °C. Posledično lahko drevesa zmanjšajo vpliv mestnih toplotnih otokov in pomagajo pri skupnostnemu obvladovanju podnebnih sprememb.⁶

Čistost zraka: Zlasti v mestih s hudo onesnaženostjo zraka lahko drevesa pripomorejo k filtraciji onesnažil. Velika mestna drevesa odlično filtrirajo onesnažila in drobne delce iz zraka. Absorbirajo škodljive pline, kot so ogljikov monoksid, dušikovi in žveplovi oksidi ter ozon, in iz ozračja filtrirajo prah, dim in drugo umazanijo, tako da jih ujamejo v liste in lubje.⁶

Biodiverziteta oziroma biotska pestrost: Zelene površine omogočajo ustrezne življenjske pogoje za ohranjanje in povečevanje živalske in rastlinske biodiverzitete.^6,27

Voda: Odrasla drevesa regulirajo vodni krog in pomembno prispevajo k preprečevanju poplav in zmanjšanju nevarnosti naravnih nesreč.⁶

Prehrana: Drevesa pripomorejo k prehrambeni varnosti ljudi in živali (plodovi, sadje, oreščki).⁶

Zdravje in kakovost bivanja: Zelene površine so urbani prostori, ki ljudem omogočajo stik z naravo, to pa je s številnimi raziskavami potrjen kot vir dobrega počutja, zdravja in kakovosti bivanja, dela in drugih dejavnosti v mestih in naseljih.^7,28

Takšna razmišljanja bi morala prežemati sleherno mestno načrtovanje gospodarske, stanovanjske in prometne politike. Ob gradnji ali prenovi sosesk in prometnic bi morali najprej razmišljati o trajnostnem, dostopnem in kakovostnem bivanju, za katerega je ključno tudi sajenje dreves in drugega zelenja. Rastoče površine parkirišč bi morali zamenjati z zelenimi javnimi površinami (parki), ki bi okrepile odpornost na podnebne spremembe, obenem pa služile živalim, zdravemu zraku, dobremu počutju in kvalitetnemu preživljanju časa vseh občanov v objemu narave.

Viri