Ljubljana je trenutno edino mesto v Sloveniji, v katerem oblasti namesto odkritega odnosa z zainteresirano javnostjo na področju javnega nadzora raje ubirajo pot skrivanja podatkov, omejevanja dostopa in onemogočanja javne razprave na to temo, pri tem pa jih z molkom glede tega problema podpirajo tako občinski svetnice in svetniki kot mediji in splošna javnost. Aktivisti in prebivalci Bruslja, Pariza, Londona in drugih prestolnic medtem odpirajo javne razprave z lokalnimi oblastmi in na različne načine opozarjajo na ta problem. Od mestnih oblasti zahtevajo spoštovanje zasebnosti in dostojanstva ljudi, njihovih pravic in odstranjevanje nesmiselnih nadzornih inštalacij. V slovenski prestolnici se glede tega ne oglaša skoraj nihče, nadzornih kamer pa bo kmalu več kot 1000 – če se to dejansko že ni zgodilo.

Kdo nas opazuje v najlepšem mestu na svetu?

Najbrž ste jih med sprehodom po Ljubljani že opazili. Mogoče na parkirišču, mogoče na prehodu za pešce. Morda ste jih ugledali v kateremu od dvigal, mogoče v javni garažni hiši. Zagotovo ste se v eno izmed njih zaleteli ob prečkanju Slovenske ceste pri glavni pošti, velika verjetnost je, da vas gledajo, medtem ko čakate avtobus na Bavarskem dvoru. Glavno mesto je pod nadzorom videokamer, do katerih imajo dostop zaposleni znotraj podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice ter slovenska policija.

Če vas bo kot prebivalca ali prebivalke zanimalo, kje vse v prestolnici lahko oblasti posnamejo vaše obličje, in če o tem povprašate občinsko upravo, pa se bo zataknilo. Teh podatkov namreč odgovorni_ nočejo javno objaviti_, pa čeprav na Upravnem sodišču glede tega trenutno poteka spor med javnim podjetjem Ljubljanska parkirišča in tržnice ter Uradom informacijskega pooblaščenca. Slednji namreč meni, da prebivalci in prebivalke pravico do teh podatkov vsekakor imamo.

Problem nadzornih kamer je globalen. Nam najbližji Beograd že več let pretresa škandal svetovne razsežnosti, saj je v tej prestolnici kitajsko podjetje Huawei namestilo več kot tisoč nadzornih kamer na stroške davkoplačevalk in davkoplačevalcev, hkrati pa dostop do teh podatkov preprečilo javnosti.

A Beograd je samo vrh ledene gore, saj lahko podobne »trende« spremljamo tako v Evropski uniji kot drugod po svetu. Družba nadzora je globalen fenomen, ki se ne ozira na geografske in politične meje.

In čemu služi javni videonadzor?

Pri razlogih za vzpostavljanje javnih sistemov videonadzora človek hitro naleti na šopek razlogov, ki se ponavadi vrtijo okrog preprečevanja kriminalitete in bolj učinkovitega pregona zločincev oziroma okrog zagotavljanja večje stopnje varnosti za prebivalce nadziranega območja. Ko pa človek želi izkoristiti posnetkov za iskanje kakšnega kradljivca, se zadeva vnovič neznano zakaj – zatakne.

Javne nadzorne sisteme bi lahko opredelili kot ukrep defenzivnega urbanizma, s katerim skušajo mestni razvijalci deklarativno povečati občutek varnosti in zmanjšati kriminaliteto ter vandalizem.

A študije z vsega sveta že dalj časa opozarjajo, da gre pri javnih nadzornih sistemih za t. i. varnostni teater (security theater), v katerem se dejanska učinkovitost pri zmanjševanju kriminalitete in varovanja javne lastnine ne more meriti s stroški implementacije, ekološkim odtisom nadzornih sistemov in zmanjševanjem zasebnosti prebivalcev nadziranega območja.

Več svetovnih študij opozarja na pomembnost povezovanja nadzornega sistema videokamer z drugimi ukrepi za preprečevanje kriminala, saj kamere same po sebi še ne pomenijo, da se bo stopnja kriminalitete avtomatično znižala, na področju posameznikove zasebnosti pa je vedno več primerov zlorab videoposnetkov javnih nadzornih kamer, prihaja pa tudi do vedno večje normalizacije družbe nadzora.

Kamere cvetijo od Londona do Beograda

S problemom nadzornih kamer se na stari celini ukvarjajo v več prestolnicah, kjer je opaziti identične sporne prakse oblasti in podobne pozive kritičnih javnosti. Pregovorno na tem področju na prvem mestu problematičnih mest nadzora najdemo London, ki že več kot deset let širi in nadgrajuje sistem nadzora, po nekaterih ocenah pa naj bi bilo v tem mestu že več kot milijon nadzornih kamer.

Kamere v Londonu niso šle v cvet čez noč, temveč se je sistem razvijal več desetletij, praktično od druge svetovne vojne naprej. Razlogi so bili različni. Oblasti so s kamerami nadzirale teroristične skupine, kot je na primer IRA, skušale zmanjševati stopnjo kriminala ter nadzirati pretok prometa. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so se v Združenemu kraljestvu pojavile prve skupine aktivistov, ki so začele sistematično problematizirati razširjeno rabo nadzornih kamer in opozarjati na vdore v zasebnost in kršitve človekovih pravic.

V Bruslju so v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja lokalne oblasti začele implementirati nadzorne kamere, prav tako zaradi boja proti kriminalu in vandalizmu ter nadzora prometa, nato pa je nadzor s kamerami vedno bolj prehajal v roke državne policije, ki je do leta 2000 uspela vzpostaviti upravljanje z večino kamer v tem mestu. Bruseljčani s kamerami v največji meri nadzirajo trge in trgovine, podzemno železnico, ceste in druga območja.

Kamere pa rastejo tudi na jugu Evrope. Že omenjen Beograd je v svetovnih medijih v preteklih letih večkrat nastopal kot primer podivjane privatizirane družbe nadzora. Kitajsko podjetje Huawei sodeluje z mestnimi oblastmi od leta 2009, ko so Srbi in Kitajci začeli podpisovati prve sporazume o ekonomsko-tehnološkem sodelovanju. Zaveze so konkretizirali leta 2011, ko so mestne oblasti prvič predstavile koncept »varnega mesta« (safe city, op. p.), leta 2019 pa prvič napovedale namestitev tisočih kamer po srbski prestolnici.

Vidimo lahko, da gre pri vzpostavljanju sistemov videonadzora za svetovni trend, ki pa praviloma poteka brez široke politične razprave in_ brez dialoga z meščankami in meščani_. V vseh treh omenjenih mestih ni mogoče najti poenotene podatkovne in odprte baze podatkov o kamerah, čeprav gre za investicije z javnim denarjem in čeprav je transparentnost poslovanja občinskih oblasti prvi korak pri vzpostavljanju zaupljivega odnosa med oblastmi in prebivalstvom.

In čeprav pri javnih sistemih nadzora ne gre za stripovsko vzpostavljanje družbe nadzora, kjer prebivalci trpijo pod škornjem tirana, se nelegitimna uporaba nadzornih kamer in netransparenten sistem vzpostavljanja novih nadzornih točk v več študijah pojavlja kot eden od korakov za normalizacijo družbe nadzora.

Nadzorne kamere pri velikemu številu ljudi ne vzbujajo občutka varnosti, temveč ravno nasprotno: ljudje se zaradi prevelikega števila kamer počutijo bolj ogrožene.

MOL: Tega ne smete vedeti

Končno pridemo do problema v slovenski prestolnici. V medijskih poročilih lahko namreč že več let spremljamo novice, kako se po Ljubljani razrašča sistem videonadzora, saj občina po dostopnih podatkih videonadzor izvaja na večih mestih – od parkirišč, križišč in drugih javnih lokacij do posameznih ozkih grl, turistično zanimivih točk in drugih javnih lokacij. Članek iz leta 2017 govori o približno 300 kamerah na različnih lokacijah, promocijski članek iz marca 2022 govori o »več kot 250 kamerah na parkiriščih Mestne občine Ljubljana«. Uradne številke javnosti niso znane, pri vseh primerih gre za ocene oziroma ugibanja.

V okviru projekta Panoptikon, ki beleži pojavnost javnih nadzornih kamer v mestih in krajih po celotni Sloveniji, smo konec leta 2021 zahtevek za dostop do informacij javnega značaja poslali tudi na ljubljansko občino – natančneje, na podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice, ki je v stoodstotni občinski lasti in »skrbi« za videonadzor na območju Ljubljane.

Zanimala nas je lokacija občinskih nadzornih kamer v Ljubljani ter blagovna znamka in tip kamer, ki jih občina uporablja za nadziranje prometa, ulic, trgov, dvigal, podhodov in drugih javnih lokacij, po katerih se gibajo ljudje.

MOL naše zahtevke po dostopu do podatkov o kamerah sistematično zavrača in jih utemeljuje s popolnoma iracionalnimi pojasnitvami glede povečane možnosti vdora v kamere, problemov z dejanskim lastništvom nadzornega sistema in drugimi nebulozami.

Še več – čeprav je Urad informacijskega pooblaščenca našo pritožbo na zavrnitev Zahtevka po dostopu do informacij javnega značaja s strani javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice označil za upravičeno, se je javno podjetje odločilo, da je vseeno ne bo upoštevalo in bo raje tožilo Urad informacijskega pooblaščenca. Seveda na naše stroške. Primer je trenutno še vedno na sodišču.

Upor in javna razprava v Sloveniji

Kar najbolj bode v oči, je neurejenost dokumentacije videonadzornih sistemov po slovenskih občinah, saj smo v okviru projekta Panoptikon od različnih občin dobili popolnoma različne in v nekaterih primerih pomanjkljive zbirke podatkov, ki so jih odgovorni oblikovali na podlagi našega zahtevka za dostop do informacij javnega značaja.

Na nivoju občin oziroma države tako nimamo razvite enotne prakse nadzora sistemov nadzora, iz prakse pa lahko sklepamo, da si vsaka občina in kraj posebej lahko _dobesedno izmislita _logiko beleženja podrobnosti nadzornega sistema oziroma argumentacijo nadziranih lokacij. V največji meri gre za nadzor cest in križišč ter parkirišč, trgov ter specifičnih stavb, v manjši meri pa tudi za nadzor odlagališč smeti, sistemov izposoje koles oziroma drugih lokacij.

Posledično se med mesti pomembno razlikuje tudi število implementiranih kamer, ki niti ne sledi logiki velikosti mesta oziroma številu prebivalcev – Koper in Maribor imata skoraj identično število nadzornih kamer (Koper 98, Maribor 111), čeprav se število prebivalcev razlikuje za več kot štirikrat. Koper je trenutno na prvem mestu po številu kamer na prebivalca, na drugem mestu je Velenje. Lahko bi sicer sklepali, da na implementacijo kamer vpliva tudi pretok ljudi, čeprav tudi to ni edini razlog.

Medijska poročila kot razlog ponavadi navajajo »boj proti kriminalu in ustvarjanje občutka varnosti«, čeprav na spletu nismo našli niti ene študije o dejanski učinkovitosti kamer pri pregonu kriminala. S tem je povezana tudi relativna politična pasivnost, saj se v le redkih analiziranih primerih mest in krajev občinski politiki sprašujejo o smiselnosti in upravičenosti nadzora ter njegovi stroškovni učinkovitosti. Zasledili smo nekaj vprašanj svetnic in svetnikov, ki so se pavšalno ukvarjali s problemom zasebnosti, s stroški in predvsem smotrnostjo nadzora pa ne.

A obstaja pomembna razlika med ostalimi občinami (trenutno lahko v bazi Panoptikon najdemo 24 slovenskih mest in krajev) in slovensko prestolnico – Ljubljana je trenutno edino mesto v Sloveniji, v katerem oblasti namesto odkritega odnosa z zainteresirano javnostjo na področju javnega nadzora raje ubirajo nasprotno pot – skrivanje podatkov, omejevanje dostopa in onemogočanje javne razprave na to temo, pri tem pa jih z molkom glede tega problema podpirajo občinski svetnice in svetniki, mediji in splošna javnost.

Očitno nikogar ne zanima, kdo, zakaj in kje nas opazuje.