Rok Rozman je član kolektiva Balkan River Defence, ki se z različnimi akcijami zavzema za zaščito balkanskih rek. Lani se je osredotočil na Savo in se v celovečernem dokumentarnem filmu Ena za reko: zgodba Save podal po 251 kilometrih naše najdaljše reke. Megalomanski gradbeni načrti predvidevajo kar 12 novih jezov, ki bi popolnoma spremenili tok reke in močno posegli v naravne habitate v in ob njej. Glavna dejavnost se obeta prav v Ljubljani in njeni okolici, kjer so načrtovane kar štiri nove hidroelektrarne (Tacen, Gameljne, Šentjakob in Zalog). »Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi to bistveno vplivalo tudi na mikroklimo: »Z drugimi besedami bi še doprinesla k nastajanju megle.« V meglo pa so zaviti tudi interesi, povezani z gradnjo hidroelektrarn in dolgoročne posledice tako obsežnih posegov.

Z različnimi akcijami in dokumentarnim filmom Ena za reko: zgodba Save se zavzemate za ohranitev naravnega toka reke Save, kjer ta še ni zajezena zaradi hidroelektrarn. Kakšni so načrti gradbeno-energetskih lobijev s Savo in kaj je z njimi narobe?

Z iniciativo Balkan River Defence smo se lani, po šestih letih delovanja večinoma v državah južnega Balkana, odločili, da glavni fokus namenimo Savi. Pozitivni razlog za to je bilo dejstvo, da so se v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Albaniji domačini ter organizacije tako dobro organizirali, da zdaj sami uspešno branijo svoje domače reke, negativni razlog pa je bil razgrnitev načrtov za do 12 novih jezov na slovenski Savi, ki je večini naše ekipe domača reka. Zaradi tega smo peti Balkan Rivers Tour izvedli na naši najdaljši reki, med veslanjem po njenih 251 kilometrih pa smo posneli tudi material za celovečerni dokumentarni film Ena za reko: zgodba Save. S pomočjo štirih kajakašev predstavi našo najdaljšo in najbolj zeleno reko, ki je med Slovenci in Slovenkami precej slabše poznana, kot bi si morda mislili. Seveda se del filma dotika tudi načrtov za nove jezove, saj je od njihove izvedbe odvisna prihodnost te reke.

Vsi jezovi, z izjemo enega, so načrtovani na srednji Savi; med Tacnom in Zidanim Mostom. Če se načrti hidroenergetikov, gradbenikov in mnogih politikov uresničijo, bi to pomenilo, da bi na tej relaciji vsakih sedem do osem kilometrov stal jez in bi iz zadnjega večjega prosto tekočega dela Save – ki si je, mimogrede, v zadnjih dveh desetletjih izjemno ekološko opomogel in zdaj spet gosti funkcionalne ekosisteme, ki so pribežališče mnogim redkim rastlinskim in živalskim vrstam ter hkrati nudijo izjemen potencial za trajnostni in butični turizem – naredili serijo mrtvih jezer. Kaj je s tem narobe, lepo prikažejo v zadnjem desetletju izgrajeni jezovi na spodnji Savi – med Zidanim Mostom in Brežicami –, ki so iz reke napravili smrdeče mlakuže, ki se poleti nevarno pregrevajo in namesto postrvi in sulcev gostijo krape ter some. Obljube o njihovi veliki turistični vrednosti so v realnosti izpuhtele – dodobra jih je že zapolnil mulj. Letošnje poletje so zaradi suše imeli celo težave s proizvodnjo minimalnih količin električne energije, kar naj bi bilo po besedah njihovih tvorcev dobesedno nemogoče.

Dejstvo je, da bo Slovenija glede na trende naraščanja potreb po električni energiji in istočasni želji po zapiranju termoelektrarn potrebovala nove vire proizvajanja električne energije, a kaj ko ob tem odločevalci (ki so hkrati neposredno vpeti v hidroenergetski lobi) vedno kot rešitev predlagajo hidroelektrarne. V Sloveniji jih imamo že več kot 400 in z njimi smo že uspeli uničiti večino potokov in rek, ki naj bi bili naš veliki ponos. Če bomo s tem nadaljevali, bomo podobno kot denimo Nemčija imeli le še en kup kanalov in akumulacij in se bomo podobno kot njihovo prebivalstvo za preživljanje časa na divjih rekah morali odpravljati v tujino. Istočasno si bomo s tem povzročili težave z zagotavljanjem kvalitetne pitne vode iz podtalnice, tvegamo lahko plačevanje astronomskih kazni Evropske komisije zaradi kršenja predpisov Nature 2000 ter to, da se nam zgodi novi TEŠ 6, saj so hidroelektrane dobro znane kot imeniten poligon za korupcijo.

Kakšni so ti načrti v Ljubljani in njeni okolici? Kakšne posledice lahko imajo za ljudi, sploh tiste, ki živijo v bližini reke?

V okolici Ljubljane so načrtovane štiri hidroelektrarne: HE Tacen, HE Gameljne, HE Šentjakob in HE Zalog (vir: https://za-savo.si/10-novih-jezov/). Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom. Nad jezovi HE Gameljne, Šentjakob in Zalog bi nastali dokaj veliki zadrževalniki vode, ki bi zalili dobršen del današnjega obrežnega pasu in s svojo stoječo vodo vplivali na lokalno mikroklimo; z drugimi besedami bi doprinesli k nastajanju megle. Vsaka izmed HE bi imela cel kup podporne infrastrukture (nove dostopne ceste, nasipe, daljnovode), ki bi dodatno kazila podobo krajine ter ljudem omejila dostop do vode kot skupnega dobrega. V zadnjih letih smo opazili, da kot v starih časih vedno več domačinov po oddih in rekreacijo zahaja ob Savo. Mnogi, ki smo jih na bregovih Save ob Ljubljani srečali med našim veslanjem, so nam navdušeni govorili, kako jim bližina takšne reke doprinese h kakovosti življenja … Če se zgodijo jezovi, bo vse to le še spomin.

Kdo stoji za temi načrti oziroma komu je v interesu, da se realizirajo?

Za načrti stoji Holding Slovenske elektrarne – gos, ki nese zlata jajca vsem spektrom naše politične ter gradbene scene. Komu dotično, je odvisno le od trenutne razporeditve v parlamentu. Izgradnja hidroelektrarn na Savi je tako v interesu precej velike in predvsem vplivne skupine ljudi, ne le na državni, pač pa tudi občinski ravni.

Zakaj je tako pomembno ohraniti prav srednjo Savo?

Zgornja Sava, torej njen tok med obema izviroma in sotočjem s Soro pri Medvodah, ima kar 11 jezov, od tega tri velike, ki so jo uspeli že kar dobro nadelati. Tudi spodnja Sava je s svojimi petimi jezovi skoraj pokopana, srednja Sava pa je v tem pogledu še nedotaknjena in kot taka edini del slovenske Save, ki mu v odseku, daljšemu od 25 kilometrov, še lahko rečemo reka. Prav tu si reka opomore in ponovno funkcionira kot delujoč ekosistem, od katerega imamo koristi prav vsi. Če bi ta del razrezali z 12 jezovi, bi to pomenil bridki konec slovenske Save. Kot zanimivost naj povem, da Sava od Brežic pa vse do sotočja z Donavo v Beogradu, v preostalih 700 kilometrih, nima niti enega jezu.

Poleg hidroelektrarn je težava tudi v pozidavi brežin reke z zasebnimi vilami, kar lahko vidimo tudi v Ljubljani. Koliko spremljate to problematiko in kaj ste ugotovili?

Te problematike se ciljno sicer nismo lotevali, smo pa med našimi veslanji v zadnjih letih opazili, da se novogradnje vedno bolj približujejo reki in so v nekaterih primerih že dobesedno v strugi reke, prav v naravnem poplavnem pasu. Odgovornost za neupoštevanje zakonodaje, ki je v teh primerih dokaj jasna, nosijo službe, pristojne za izdajanje gradbenih dovoljenj, ki so, kot kaže, precej nedotakljive. Te nepremičnine so seveda podvržene škodi, ki jo povzročajo že običajne poplave, istočasno pa posegajo v prostor, ki je skupno dobro in kot tak ne sme poznati lastništva. A kot v mnogih drugih sferah vsakdana je tudi tu denar sveta vladar.

Nekateri bi rekli, da je boj za Savo že izgubljen ali da je to »cena«, ki jo moramo plačati za vedno večje potrebe po električni energiji; in je v primerjavi s kakšnim drugim načinom pridobivanja električne energije majhna – »zelena«. Kako jim odgovarjate?

Da pač nasedajo vseprisotni in premišljeno plasirani propagandi hidrolobijev in medijev, katerih večinski lastniki so podjetja, ki imajo od gradnje hidroelektrarn neposredne koristi. Za začetek nihče v tej državi ni sposoben pokazati in jasno argumentirati, koliko dodatne električne energije potrebujemo in zakaj. Trdijo le, da jo potrebujemo, in to cel kup ter da mora biti iz obnovljivih virov, da bomo zadostili zahtevam Bruslja. Od obnovljivih virov pa imajo najraje hidroelektrarne, saj jih gradijo že več kot 100 let in so med tem uspeli imenitno dodelati mrežo, ki na račun specifike gradbenega procesa omogoča bajne zaslužke.

Zavedati se moramo, da še ne poznamo načina pridobivanja električne energije, ki ne bi imel negativnih vplivov na naravo in okolje; hidroelektrarne zagotovo niso najnižje na lestvici negativnih vplivov. Medtem ko bi v Sloveniji radi gradili 12 novih velikih jezov na zadnjem večjem ohranjenem delu vodotoka, jih po svetu – točno take – že dobro desetletje podirajo. Začeli so v ZDA in na Japonskem, zdaj pa se val podiranja jezov in restavracij rek seli v Evropo. Samo v letu 2021 so v Evropi odstranili 239 jezov, skupno pa do danes že kar 6.767 (vir: https://damremoval.eu/). Ugotovili so namreč, da imamo ljudje kumulativno več koristi – ne le v smislu objemanja obrečnega drevja, temveč tudi ekonomsko – od funkcionalnih rek kot pa od jezov.

Kakšne so možne alternative? Kako bi lahko rešili Savo pred nadaljnjo pozidavo in hkrati zadostili potrebam po električni energiji?

Saga z obnovljivimi viri energije je del večje agende, ki se trudi države ‘razvitega Zahoda’ narediti manj stabilne. Največje onesnaževalke niti pomislijo ne, da bi se lotile česa podobnega, a zadeva je tu že tako daleč, da bo trend težko obrniti. Od obnovljivih virov so najbolj znani in promovirani prav vetrne, sončne in hidroelektrarne.

Roko na srce v Sloveniji vetrne elektrarne ne bodo rešile prav ničesar in so dobre le kot reklamni pano, saj nimamo pravih pogojev zanje: ali piha premalo ali pa preveč. S sončnimi elektrarnami pa je tako, da so zares smiselne le kot dodatni proizvodni vir oziroma kot vir na lokalni ravni – na strehah gospodinjstev ali manjših tovarn. Izjemno pomemben vidik proizvodnje električne energije je namreč zanesljivost. Stabilnost države je med drugim odvisna od stabilnosti njenega gospodarstva, to pa je odvisno od zadostne in stabilne ter zanesljive oskrbe z elektriko. Če te ni, se pojavijo težave, ki vplivajo na celo paleto procesov, ki jih občutimo kot državljani te države. Če se preveč navežemo na proizvodnjo električne energije s solarnimi panelov, vetrnicami ali pretočnimi hidroelektrarnami in se nam zgodi 14 dni neugodnih razmer (slabo vreme, suša itd.), to ne pomeni le, da boste težko gledali svojo najljubšo serijo, ampak pomeni izpad dela (proizvodnih) obratov, ki so za delovanje države nujno potrebni.

Čeprav zaradi tega s strani _mainstream _naravovarstvenikov in danes modernih, vedno pogostejših »eko vplivnežev«, ki jim je tako zelo mar za naravo (pa čeprav v njej preživijo le dovolj časa za hitri selfi), dobivam srepe poglede, je moje mnenje ob karseda objektivni analizi, z vključeno zdravo pametjo in smislom za realnost, da zaenkrat nimamo druge boljše rešitve kot drugi blok nuklearne jedrske elektrarne Krško. To v nobenem pogledu ni optimalna rešitev, saj kaj takega v tem poligonu na žalost ne obstaja, je pa nekaj, kar daje daleč najbolj stabilni vir električne energije in največ megavatov v zameno za okoljsko škodo, ki jo povzroči. Mnogi bodo dejali, da hlajenje reaktorjev segreje Savo za tri stopinje Celzija! Res je in prav je, da se tega zavedamo, a kaj, ko akumulacija hidroelektrarne Brežice v zadnjih poletjih Savo segreje za do 15 stopinj Celzija. Prvi v zameno proizvedejo 731 megavatov električne energije, drugi pa 47.

Kaj pa bomo z vsemi jedrskimi odpadki, ki imajo razpolovno dobo več tisoč let? Ni to samo prelaganje odgovornosti v prihodnost, ko se bodo s tem enkrat morali spoprijeti?

To je sila pomembno vprašanje, ki je zelo na mestu. V zadnjih desetletjih je bilo ogromno naporov in sredstev vloženih v iskanje načinov, kako te nevarne odpadke hraniti na varnem, globoko pod zemljo v neprodušnih kontejnerjih, obdanih z izjemno debelimi in na pritisk ter vodo odpornimi železobetonskimi stenami. Razvoj daje dobre rezultate, je pa res, da prav vseh možnih scenarijev ni mogoče predvideti.

Druga smer razvoja pa gre v iskanje uporabnosti teh odpadkov za nadaljnjo proizvodnjo toplote, za jedrske toplarne. Jedrsko gorivo, ko enkrat odsluži svoj čas v reaktorju, še vedno oddaja veliko toplote. To toploto bi, namesto za ‘ogrevanje’ Save v primeru JE Krško, lahko koristno uporabili kot vir toplote za ogrevanje mest. Vodilni v tovrstni tehnologiji so Čehi, ki pravijo, da bi prvo tovrstno toplarno lahko postavili dokaj kmalu, podoben koncept pa v Švici že 30 let uspešno uporabljajo v kombinaciji z JE Beznau.

Optimalna rešitev, ki bi nahranila volka in kozo pustila celo, pa je seveda čim prejšnja uporaba jedrske fuzije, saj pri tej tehnologiji – vsaj v teoriji – niso problem niti visoko radioaktivni odpadki: teh ni oziroma se jih da reciklirati; niti gorivo, ki je dokaj enostavno dostopno.

A ni že čas, da razmislimo, koliko kot družba energije potrošimo in več postorimo na drugem koncu – na ravni porabe?

Na vsak način! Srž problema tega vprašanja pa je, iz katerega konca se ga lotiti. Vsi kar naprej poslušamo, da smo odgovorni za vse okoljske katastrofe in probleme z naravo. Pa je temu res tako? Smo mi tisti, ki odločamo, kaj bo na policah trgovin, smo mi tisti, ki diktiramo trende, na trg plasiramo vedno nove nepotrebne artikle in na en način delamo v zahodnem, na drugega pa vzhodnem svetu? Ne, mi smo zreducirani le na uboge potrošnike, ki so jim na hrbte naprtili še odgovornost, ki ni zares naša. Če se počutiš osebno odgovornega za vse »sranje« na tem svetu, potem je zagotovo le to, da ne boš kaj dosti drugega kot ali poklapan ali pa trajno jezen nase in na vse druge. Niti prva, niti druga opcija ne nudita prave spremembe na bolje, pač pa le navidezno reševanje problemov prek posvajanja vedno novih »eko trendov«, ki nam jih prek svetovno znanih vplivnežev na krožnik plasirajo isti ljudje, ki se nas trudijo prepričati, da smo prav mi krivi za vse.

Na žalost je podobno pri porabi električne energije: gospodinjstva še vedno niso večinski potrošniki, je pa res, da pridno plezajo po lestvici. Zanimiv primer iz Slovenije je tovarna Talum, specializirana za proizvodnjo primarnega aluminija in aluminijastih izdelkov, ki je leta 2018 porabila 8,4 odstotka električne energije v državi. Aluminij seveda potrebujemo, ampak a morda ne bi bila boljša optimizacija proizvodnih procesov v najbolj potrošnih panogah preko sistema državnih pomoči kot 12 novih hidroelektrarn na Savi? Po domače povedano: ali ne bi bilo bolje, da skupni denar skušamo kar se da koristno porabiti? Tovrstnih primerov je še in še in zelo podobno poteka odločanje na osebni ravni. Edino, kar lahko naredim, je to, da uporabim razum in ne nasedam marketinškim trikom, temveč se jim elegantno ognem: v korist sebe, saj sta delujoča narava in čisto okolje pogoj za moj obstoj. Manj glejte televizijo; to pomaga pri varčevanju z elektriko in hkrati daje priložnost za lasten uvid v mnoge stvari. Pa srečno!