Javne, medijske in ne nazadnje politične diskusije o zeleni prihodnosti Ljubljane, mesta, ki je bilo leta 2016 ovenčano z nazivom zelena prestolnica Evrope, se pogosto dotikajo problematik zelene mobilnosti, ločevanja odpadkov, zmanjševanja hrupne onesnaženosti, promoviranja trajnostnih in domačih industrij ter spodbujanja zelenega turizma. Redko pa se tovrstni diskurzi in kasnejša udejanjanja v praksi lotevajo področij, kot so kultura, umetnost in ostali kreativni sektorji, ki se zaradi svoje navidezne nepomembnosti skrivajo pod krinko prepričanja, da imajo zanemarljiv vpliv na družbeno dobro, kaj šele na zeleno prihodnost mest in okolja. Kultura in umetnost sta v širšem kontekstu svetovne podnebne krize tako opaženi šele, ko jih posameznik iznakazi zavoljo manifestacij različnih protestnih akcij (paradižnikova juha na sliki Vincenta Van Gogha), ali takrat, ko prostovoljno stopita iz ozadja in sprejmeta del krivde za svetovno podnebno krizo, breme katere bi moral na svojih plečih konec koncev čutiti sleherni posameznik. Spomnimo se ekoloških katastrof, ki so jih okolju zadali glasbeni festivali in ne nazadnje vse hitreje rastoči modna in filmska industrija, ki zavoljo tempa hiperprodukcije v obtok ponujata hitre produkte, ki jih sodobni konzument sprejme in pogoltne brez slehernega občutka krivde, da je s svojo potrošnjo dodal svoj delček v mozaik svetovne podnebne katastrofe. Da je tudi kulturno-kreativni sektor sokriv za vse hitrejšo ekološko erozijo mest in držav, je jasno tudi zaradi evropskih iniciativ in programov, ki nastajajo kot odgovor na vse glasnejšo parolo »there is no planet B«, ki jo je mogoče slišati na domala vsakem protestu za podnebno pravičnost. Odgovor na to je zagotovo tudi evropski projekt z naslovom novi evropski Bauhaus,[1] za katerega je bilo v letih 2021–2022 namenjenih približno 85 milijonov evrov, promovira pa ponovno vračanje k naravi, trajnostne izdelke in rešitve ter transdisciplinarnost. Ne pozablja niti na mlade ustvarjalce, ki jih sicer s spodbudnimi nagradami za inovativnost novači k nadaljnji produkciji trajnostnejših, kakovostnejših in lokalnih produktov, v svojem laboratoriju pa povezuje različne ljudi, s čimer naj bi ustvarjal prostore novih trajnostnih praks. In čeprav se tovrstne iniciative v teoriji zdijo kot dobre iztočnice za zeleno produkcijo, se v praksi izazujejo za nepotrebna ukalupljanja umetnikov, ki namesto takšne umetnosti, ki bi v svojem bistvu prav zares težila k bolj premišljeni, zeleni produkciji, ustvarja takšno, ki ustreza razpisnim pogojem, ne pa tudi umetniškim ambicijam posameznikov, kaj šele željam in potrebam publike. Umetniški aktivizem tako redko doseže svoj namen, sploh zato, ker zanj izve okrnjeno število pičlih navdušencev tovrstnih performativnih praks. V sledečih odstavkih bomo znotraj kulturnega in kreativnega sektorja raziskali prav takšne »trajnostne« prakse v Mestni občini Ljubljana, ki so vse pogosteje plod ravno vnaprej zastavljenih programov ter domačih in evropskih razpisov, le redko pa tudi plod iniciativ posameznikov, društev in ne nazadnje odločevalcev.

Ekološko angažiranost v umetnosti in kulturi bi lahko opredelili glede na način angažmaja. V tem oziru je treba razlikovati trajnostne prakse, ki se poslužujejo trajnostnih načinov ustvarjanja končnih produktov in storitev, ter na drugi strani umetniške akcije, intervencije ali uprizoritve, ki ekološka vprašanja razpirajo na ravni vsebine. Prav vsebinsko naravnanost k temam okolja, ekologije, nizkega ogljičnega odtisa ter narave spodbuja evropski projekt ACT: Art, Climate, Transition (ACT),[2] ki druži umetnike z zanimanjem za teme ekologije in narave. V Ljubljani se je projektu pridružil zavod Bunker, ki je s svojim programom pogovorov, povezovalnim laboratorijem med znanstveniki in umetniki, festivalom, predstavami ter drugimi performativnimi praksami pomemben soustvarjalec projektov, ki si drznejo pogledati onkraj meja klasičnih performativnih praks. Tako je Bunker v okviru programa ACT ljubljanski javnosti ponudil štiri performanse in predstave slovenskih umetnikov, ki vsak na svoj način problematizirajo krizo narave ali še bolje, krizo človeštva (Mnogovrstne pokrajine, TRANS-Plant, Za narodovo zdravje ter Arhiv samozadostnosti).[3] Seveda zavod Bunker v produkciji del, ki skušajo opozarjati na pomembna vprašanja, ki se tičejo propada narave, ne ostaja edini. Sodelovanje pri projektu ACT je namreč mogoče opaziti tudi v Mladinskem gledališču, ki je letos produciral projekt Krize[4] avtorja in režiserja več uspešnih predstav, ki vsakič znova problematizirajo trenutno družbeno realnost, Žige Divjaka. Kljub jasnemu cilju krovnega programa ACT in iz njega izhajajočih projektov pa se tudi na tem mestu odpira vprašanje o dosegu in ne nazadnje učinku, ki ga taki projekti sploh imajo. Dokler bo teh projektov malo in bodo omejeni na prestolnico, je učinek in doseg mogoče predvideti, sploh glede na to, da so glavna gonila projektov ravno razpisni pogoji, njihova publika pa sestoji iz tistih, ki so že prepričani, ne pa tudi tistih, ki bi to šele morali postati.

Lahko bi rekli, da se zdi tema narave in ekologije na prvi pogled vse bolj zaželena in da se prav zato v različnih inštalacijah ali celo kot krovna tema, iz katere izhajajo različni projekti, znajde na skupinskih razstavah Mestne galerije, v performansih in transumetniških praksah Galerije Kapelica in v ostalih prostorih, ki kažejo posluh za tovrstne teme. Kljub jasnemu zanimanju za teme ekologije in narave znotraj neinstitucionalnih gledališč in drugih svobodnjakov, ki jim že v osnovi pripisujemo večjo angažiranost, celo političnost in splošno naklonjenost k polemičnim temam, bi si bilo smotrno zastaviti vprašanje, kako so tovrstne teme in še bolje načini, na katere so teme podane, sprejete med ljubljanskim občinstvom. Pri performansih, ready-made aktih, hepeningih ter tudi neposrednih umetniških intervencijah v javni prostor se namreč vedno zastavlja vprašanje o razumevanju tovrstnih dogodkov med občinstvom ter ne nazadnje o ciljni publiki, ki pa je vse prevečkrat omejena na stroko in redke ljubitelje sodobne umetnosti. Vse od Duchampove Fontane dalje se namreč bodemo z vprašanjem, kaj vse je lahko umetniško delo in kako ga ovrednotiti, ko mu je odvzeta ničkolikokrat videna forma in je namesto te izmišljena nova. Konceptualizem umetnosti, ki najpogosteje zraste iz filozofske, sociološke ali druge teoretske podstati, tako prevečkrat zabriše vsebino, ki jo je brez zapisanega idejnega koncepta umetnika pogosto tudi težko razumeti. Tovrstne performativne prakse so sicer eden najbolj vrednih in tudi najbolj zapostavljenih oblik umetnosti pri nas, čeprav ostajajo še kako žive, gibke in tudi ene redkih, ki kažejo zanimanje za probleme sodobne družbe. Takšna umetnost, sploh če poskuša opozarjati, premakniti ali kako drugače deloma rekonstruirati družbenopolitično realnost, je prav zaradi svoje neulovljivosti prevečkrat preslišana ali napačno razumljena, s čimer pa teme, kot so narava, ekologija, politika in druge, ostajajo v domeni redkih avtorjev, ki so se s svojimi eksperimenti uspeli prebiti v institucionalne vrste (tak primer je zagotovo že omenjeni gledališki režiser Žiga Divjak).

Še bolj kot na ravni vsebine pa se ekološki vidik umetnosti, kulture in kreativnih industrij zdi pomemben na ravni njihovega procesa ustvarjanja. Ker se ves čas dotikamo širokega polja kreativnih in kulturnih industrij, ki zajemajo širok spekter področij,[5] bi bilo smotrno pod drobnogled vzeti vsakega od področij in ga v kontekstu zelenih praks obravnavati posebej, na tem mestu pa se bomo zgolj za namen orisa problematike lotili primera filmske industrije. Področje filmske industrije in z njo povezane ekološke prakse težko posplošimo na gola dejstva, saj se vsak filmski projekt odvija po svoje in v zanj določenih gabaritih. Slovenske produkcijske hiše, ki so, mimogrede, večinsko stacionirane ravno v Ljubljani, se namreč med seboj razlikujejo že po načinu izpeljave filmskih projektov, v katerih je lahko na dnevni bazi udeleženih od petnajst do tudi več sto ljudi. Nekateri producenti se zeleni filmski industriji zavežejo že s prijavo na katerega od evropskih razpisov (MEDIA mini slate ali MEDIA co-development), ki od producenta terja natančno predpripravo zelenih smernic njihovega projekta (v mislih imamo ločevanje odpadkov, preudarno uporabo plastenk, transport ipd.), a slednje nažalost prevečkrat ostanejo le gole črke na papirju.

Podobno je tudi z glasbenimi in drugimi festivali, ki spodbudo za zelene rešitve nemalokrat najdejo ravno v razpisnih pogojih svojih financerjev. Tako se ljubljanska Škisova tržnica, ki velja za enega največjih družabnih festivalov med mladimi, ponaša z nazivom prva EKO prireditev v Sloveniji, ki obljublja sprotno odvažanje odpadkov, ločevanje ter Snagino izobraževanje prostovoljcev, ki so na festivalu zadolženi za odpadke. In če bi pogledali še nekaj kilometrov zahodneje od Ljubljane, bi lahko na festivalu MetalDays[6] našli prakse, ki ne zadevajo le ločevanja odpadkov, temveč težijo k tistemu, k čemur bi po našem grobem preletu, tako v teoriji kot tudi v praksi, morala težiti naša umetnost – k ponovnemu sožitju človeka in narave. Žal pa tudi vpeljava teh praks ne prizanese festivalom, ki morajo zaradi drugačnih apetitov odločevalcev bodisi skrčiti svoje prostore bodisi se za vedno izseliti iz domačega okolje.

Tako bi si upali trditi, da se v vsaki kreativni ali kulturni industriji znajde nekaj spornega ali če hočete, prostor za izboljšavo (pri modni industriji bi se lahko ustavili pri dejstvu, da se za proizvodnjo ene bombažne majice porabi 2700 litrov vode, pri čemer si Slovenci z ostalimi potrošniki delimo kolektivno krivdo potrošnje in posledično množične produkcije). Kot primer dobre prakse na področju modne industrije, arhitekture in oblikovanja je v tem oziru mogoče izpostaviti podeljevanje naziva odličnosti Made in Slovenia,[7] ki ga podeljuje Center za kreativnost. S tem ne samo promovira slovenske izdelke, temveč tudi povezuje različne industrije, ki z globljim premislekom ustvarjajo trajnostne in kakovostne izdelke, s čimer pa stremi točno k tistemu, k čemur bi morali stremeti vsi skupaj – k trajnostni uporabi, ki dela počasi, premišljeno in z zavedanjem, da smo na planetu Zemlja le gostje. To zavedanje bi namesto na ravni razpisov in projektov morali začeti razpirati tudi na ravni diskurza, s pomočjo katerega bi skozi sito spustili le takšne projekte in iniciative, ki dejansko stremijo k predrugačenemu pogledu na vlogo umetnosti. Ker si vrednotenje domačih in evropskih iniciativ zasluži globlji premislek in ne samo mimobežne zastranitve, naj zapisano služi kot uvod v omenjeni diskurz, ki bo v prihodnji številki ponudil celosten uvid v zelene iniciative, na čelo katerih je postavljen ravno večmiljonski evropski projekt – novi evropski Bauhaus.

[1] https://ec.europa.eu/regional_policy/sl/newsroom/news/2021/09/15-09-2021-new-european-bauhaus-new-actions-and-funding-to-link-sustainability-to-style-and-inclusion

[2] https://artclimatetransition.eu/about-us/

[3] https://www.bunker.si/sodelovanje-mednarodna-sodelovanja-in-projekti/act/

[4] https://mladinsko.com/sl/program/150/krize/

[5] Arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in vizualne umetnosti, kulturna dediščina, arhivska dejavnost in knjižnična dejavnost, knjiga, kulturno-umetnostna vzgoja, glasbene umetnosti, uprizoritvene in intermedijske umetnosti, mediji, programska oprema in igra, film in avdiovizualna dejavnost, kulturni turizem in drugo umetniško ustvarjanje.

[6] https://www.mladina.si/192299/zeleni-metalci

[7] https://czk.si/made-in-slovenia/