Prostor, ki v Ljubljani pripada umetnosti, se na prvi pogled zdi zadosten, saj se občina vztrajno hvali z zglednim številom kulturnih institucij, ki zasedajo »častno« mesto v samem jedru prestolnice. Vse prevečkrat pa so ti prostori izpostavljeni vdorom narave, splošni dotrajanosti, predolgim diskusijam o (ne)smiselnosti njihovih prenov ali podrejenosti domačim in evropskim razpisom, ki že tako redke prostore umetnosti namenjajo umetnikom, ki ustrezajo zakrnelim razpisnim pogojem, tematskim sklopom razpisov, duhu trenutnega časa ali se celo skladajo s političnimi nazori odločevalcev. Tako se umetnost zapira v neprodušne kletke, v katerih naj bi na razpisu ustrezno ovrednoteni umetniki gnetli in žvečili svoje koncepte, katerih izplen pa je javnosti predstavljen redko ali sploh nikoli. Z zapiranjem umetnosti v nerazumljive teoretske koncepte, ki jih financirajo za to namenjeni razpisi in iz katerih se prav zaradi nejasnosti konceptov, ki se bodo izluščili (ali pa ne) šele v teku samega ustvarjanja, se rojevajo prostori umetnosti, ki so lahko neljubi, nepravični, celo izkoriščevalski (Fotopub) in ki v že tako zoper slovensko umetnost nastrojeno javnost zasajajo dvome in jezo do »priskledniških« umetnikov. Prostori umetnosti, tudi samostojni in neinstitucionalizirani, v Ljubljani sicer obstajajo, a so vse prevečkrat zadržani s strani mestne občine, ki prostore varuje za naslednji večji razpis, v katerem bo Ljubljana prepoznana kot umetnikom prijazno in rezidenčno mesto. In četudi je na slovensko umetnost še posebej v zadnjem času padla temna senca, je treba vsakič znova izpostavljati, da to nikakor ni odraz naše umetnosti. Nasprotno so ravno umetniki tisti, ki so vse prevečkrat pahnjeni na rob socialnega dna in ki jim za njihovo ustvarjanje, ki mu ploska tudi slovenska javnost, ne pripada niti majhen atelje. Prav zato je smotrno naslavljati vprašanje, kje v času svojega ustvarjanja domujejo tako imenovani ustvarjalci kulturno-umetniških vsebin – pravzaprav živi pisatelji, slikarji, performerji, glasbeniki idr. In odpreti razpravo o prostorih teh prevečkrat nevidnih »snovalcev slovenske kulture«, ki se jih še od cankarjanskih časov dalje drži sloves, da morajo svoje mesto pod soncem iskati ponižno, tiho in po možnosti popolnoma nekritično do tistih, ki grejejo odločevalske stolčke.

Razprave o pogrešanih prostorih ni mogoče začeti, ne da bi se obregnili ob nenehno preganjanje umetnikov, kulturnikov iz njihovih težko izpogajanih domovanj; spomnimo se izgubljenih prostorov na Tobačni ter prisilne deložacije Rogovcev. Pomembna raziskava z naslovom Analiza prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi,(1) ki jo je leta 2020 izvedlo društvo Asociacija, kaže na to, da so prostori nevladnega kulturno-umetniškega sektorja dotrajani, premajhni in vse pogosteje tudi začasni. Društvo Asociacija razlog za začasnost prostorov vidi predvsem v neurejenih sistemskih in pogodbenih dogovorih, razlog za nenadne deložacije pa v prebujenih apetiti in pritiskih s strani gospodarstvenikov, ki prej zapuščene tovarne ali druga poslopja začenjajo videti kot priložnosti za nove investicije. Raziskava na koncu ponudi še primere dobre prakse, ki so navadno rojeni iz konsenza, tudi med gospodarstvom in kulturo (Bunker in Elektro Ljubljana), med javnimi ustanovami in nevladniki (Slovensko mladinsko gledališče, zavod Maska in Nova pošta) ali med državo, ministrstvom in občinami (Švicarija, Vodnikova domačija, Španski borci), a gre tudi v teh primerih za že uveljavljene institucije in ne za svobodne umetnike, ki še niso dosegli dovoljšnjega števila kritiško ovrednotenih projektov. Tako se za umetnike, ki bi si želeli ustvarjati kje drugje kot v lastni dnevni sobi, tu in tam najde ustrezen razpis, ki pa zaradi majhnega števila tovrstnih prostorov predvideva stroge razpisne pogoje. Eden takšnih je Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturno dejavnost,(2) ki ga bo tudi letos objavila Mestna občina Ljubljana. Še pred objavo razpisa občina navadno objavi razpis za ugotavljanje javnega interesa pri tovrstnih oddajah prostorov (letošnji razpis se je zaključil aprila 2022, prednostna lista za sklop 2 pa je bila objavljena avgusta 2022),(3) na katerega se morajo prijaviti tako tisti, ki prostor že imajo, a se jim bo iztekla pogodba (sklop 1), kot tudi tisti, ki bi želeli kandidirati za razpisane prostore (sklop 2). Po kakopak ugotovljenem interesu, ki ga glede na razpisane kriterije ugotovi komisija (letošnja predsednica komisije je bila Saša Ogrizek), občina javno objavi prednostno listo za ateljeje in za prostore (samo za sklop 2), k podpisu pogodbe pa umetnike povabi šele, ko se kakšen od prostorov tudi zares sprosti. Že hiter prelet razpisnih pogojev nam daje vedeti, da umetniški ateljeji niso namenjeni mladim, neuveljavljenim umetnikom, ki so se tudi po več let kalili na kateri od umetniških akademij in si zdaj želijo samostojnega ustvarjanja, še manj pa takim, ki ustrezne izobrazbe sploh nimajo, imajo pa delovno vnemo, talent in voljo. Prvi pogoj za pridobitev umetniškega ateljeja je namreč formalna izobrazba na področju likovne/vizualne umetnosti (zahtevana fotokopija diplome) ali status samozaposlenega v kulturi s poklicem slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik ali intermedijski umetnik (zahtevano dokazilo o vpisu v razvid). Prijavitelji logično ne smejo biti lastniki prostorov, v katerih bi lahko opravljali svojo dejavnost, zbrati pa morajo najmanj devetdeset točk po veljavnem kriteriju (nagrade, razstave, sodelovanja, rezidence, mednarodne štipendije, dela v javnih zbirkah ter pomen prijaviteljevega dela za kulturno ponudbo MOL). Umetniški atelje se nato ustrezno ovrednotenemu prosilcu odda za obdobje petih let, s tem da je prosilec dolžan plačevati obratovalne in druge stroške. Podobno sledi za nevladne organizacije ali posameznike s področja kulture, ki navadno kandidirajo za manjše prostore, pisarne ali druge produkcijske prostore. Kriteriji vključujejo ugotavljanje pomembnosti nevladne organizacije ali posameznika za ljubljanski kulturni prostor, pregled referenc prijavitelja za obdobje zadnjih treh let, veljaven status prijavitelja ter tudi sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali Pogodbo o sofinanciranju kulturnega projekta, ki jo je prijavitelj že imel ali pa jo še vedno ima. To nekako pomeni, da so do kandidature na razpisih tako za oddajo ateljejev kot za oddajo prostorov za nevladne organizacije ali posameznike upravičeni predvsem že uveljavljeni umetniki in že aktivne nevladne organizacije, ki pa so se na poti do uveljavitve očitno bili primorani znajti drugače. V Mestni občini Maribor denimo objavljajo podoben razpis, (4) s tem da je njihov razpis razdeljen na oddajo umetniških ateljejev za umetnike in oddajo umetniških ateljejev za mlade umetnike. Hvale vreden je tudi njihov nekoliko razširjen nabor upravičenih poklicev, ki jih morajo umetniki dokazati z dokazilom iz razvida samozaposlenih. Med drugimi lahko za mariborske ateljeje zaprosijo tudi montažerji, videasti, oblikovalci, scenografi in kostumografi. Res je, da ljubljanski razpis predvideva prostore tudi za nedefinirane ustvarjalce v kulturi, ki imajo pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali projekta (kar pomeni, da je predpogoj za prijavo tudi predhodna uspešnost na razpisu za financiranje programa oz. projekta), a bi bilo kljub temu smotrno posebej razčleniti tako točke razpisa kakor tudi prostore, ki bi bili primerni za specifične poklice v kulturi (scenograf in kostumograf sta dobra primera, saj oba navadno potrebujeta večje funduse, ki pa jih tovrstni razpisi ne predvidevajo).

Poleg omenjenega razpisa za umetniške ateljeje in druge prostore, ki so, kot smo videli, pravzaprav namenjeni že uveljavljenim umetnikom ali nevladnim organizacijam (s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bilo teh prostorov več ali če bi obstajal enak razpis tudi za mlade umetnike in tudi za specifične poklice v kulturi), je bil letos maja objavljen razpis še za oddajo umetniških ateljejev v MGLC Švicarija,(5) ki pa je skoraj na las podoben zgoraj omenjenemu razpisu. Prosilci morajo prav tako izkazati svojo popolno primernost, torej formalno izobrazbo ali status samozaposlenega v kulturi (spekter je sicer nekoliko bolj razširjen – slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik, avtor stripov, videast, intermedijski umetnik), atelje pa je naposled oddan za obdobje petih let. Za oddajo je bilo v času razpisa v ogromnih, sterilnih prostorih Švicerije na voljo le devet (!) umetniških ateljejev in dva kiparska ateljeja, ki pa so vsi povrh zopet namenjeni že uveljavljenim umetnikom. Leta 2019 je bil podoben razpis v Švicariji že objavljen, s tem da so takrat naslavljali le mlade umetnike, ki so jim bili prostori oddani za obdobje dveh let. Čeprav je tudi za takratne ateljeje za mlade umetnike, stare do 35 let, bilo treba izkazati ustrezne reference, je tak razpis rahlo svetlejša točka razpisov za mlade, a nič kaj bolj svetla za še neuveljavljene umetnike. Pri tako milo rečeno okrnjenih številkah ateljejev, ki so na voljo, se zdijo razpisni pogoji morda kot metoda logični, a kaj, ko se v praksi neredko zatakne že pri dokazovanju pogoja o statusu samozaposlenega v kulturi, za katerega je treba zaprositi birokratski aparat, čakati nekaj časa in dodatno zaprošati za oprostitev prispevkov, do česar pa so spet upravičeni le umetniki in kulturniki, ki s svojimi projekti izkazujejo večjo mero kakovosti – pri čemer pa tudi oni včasih potegnejo ta kratko. Če do plačila prispevkov mlad umetnik ali kulturnik ni upravičen, ker ne izkazuje zahtevanih pogojev, pomeni, da bo z dnem vpisa v razvid začel s plačevanjem prispevkov, ki lahko ob nerednih prihodkih, projektno-prekarnemu delu in nasploh »fleksibilni« naravi dela za posameznika predstavljajo veliko breme. Izplen vseh teh pogojev pa so torej umetniki, ki tudi po več let delajo brezplačno ali krepko pod svojo ceno, s čimer sledijo uveljavljeni mantri, da je vendarle največje plačilo umetniku pridobljena, četudi skromna referenca.

Seveda se problem pomanjkanja prostorov in zakrnelih razpisnih pogojev razteza tudi na ostala področja umetnosti. Kje ustvarjajo literati, književniki, glasbeniki in gledališčniki, ki delajo na svobodi? Kam se lahko zatečejo, če ne morejo vaditi doma, kje lahko najdejo stimulativno okolje, v katerem bi se zbirali pisci in pisatelji, ki bi med sabo lahko diskutirali o ustvarjalnih zagatah? Tudi takšnih prostorov in umetniških stičišč je v Ljubljani premalo, saj se vse prevečkrat prostor ustvarjanja tovrstnih umetnikov enači z njihovim domom. Zanimivo prakso je bilo zaslediti leta 2018, ko je zavod Divja misel v Vodnikovi domačiji sicer vzpostavil Sobo za pisanje (6) – tako rekoč tudi edino svetlo točko prostorov za pisatelje. Soba za pisanje ne predvideva posebnih pogojev, je pa navadno razpoložljiva v dopoldanskem času oziroma po dogovoru. Seveda se tu in tam na področju pisanja pojavi še kakšna rezidenca, kot je bila denimo tista iz leta 2016, ki jo je objavilo Društvo slovenskih pisateljev (Pisateljski atelje Danete Zajca),(7) a so tudi tovrstne pisateljske rezidence žal redki statistični osamelci.

In če se za konec dotaknemo še področij uprizoritvene umetnosti, glasbe ali celo filma, pridemo do zaključka, da za tovrstne poklice subvencionirani, poceni ali na uporabo dodeljeni prostori skorajda ne obstajajo. Svobodni uprizoritveni umetniki se zaradi tega lahko zatečejo k različnim kulturnim društvom, ljubiteljski gledališčniki pa k članstvu v Šentjakobskem gledališču ali Glejevem in Momentovem ŠtudentTeatru, s čimer pa še vedno ni izpolnjen pogoj za razvoj neodvisne gledališke scene, ki ne bi bila del nikakršnega programa in bi jo lahko soustvarjali prav vsi. Zbirnih točk za take ustvarjalce žal ni veliko, čeprav bi bilo tovrstno stičišče različnih umetnikov, ki bi lahko ustvarjali, se medsebojno nadgrajevali in ustvarjeno predstavili širši javnosti, nujno za razvejano kulturo, ki konec koncev pritiče prestolnici. In medtem ko se Mestna občina Ljubljana trka po prsih z obljubami o prostorih kulture in umetnosti, so rezultati teh obljub eno samo razočaranje. Prostori kulture in umetnosti so prevečkrat elitni, sterilni, odtrgani iz mesta in premaknjeni nekam na obrobje. Stičišča so nam obljubljali že davno – najprej s Cankarjevim domom, ki v dopoldanskih urah večkrat odmeva od osamljenosti, in kasneje še s Cukrarno, s katero se podobno dogaja že zdaj. Na obzorju je že moč slutiti, da ne bo nič drugače niti z novim Centrom Rog, kjer bodo o beraških umetnikih in kulturnikih, ki si (ali pa ne) zaslužijo streho nad glavo, pisarniški stol ali čopič, zopet odločale birokratske zagonetke.

1 http://www.asociacija.si/si/wp-content/uploads/2020/02/Analiza-prostorov-poklicnih-nevladnih-organizacij-v-kulturi-FIN.pdf

2 https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost/

3 https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost-objava-prednostnih-list/

4 https://maribor.si/javni_razpisi/javni-razpis-za-oddajo-umetniskih-ateljejev-in-ateljejev-za-mlade-umetnike-v-brezplacno-uporabo-za-umetniske-dejavnosti-jr-kul-ap22/

5 http://www.mglc-lj.si/files/data/s%CC%8Cvicarija_razpis_2022_import.pdf

6 https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/soba-za-pisanje-v-vodnikovi-domaciji-postala-priljubljen-prostor-za-ustvarjanje-in-delo/

7 https://drustvo-dsp.si/razpis-umetniska-rezidenca-v-ljubljani-slovenija-2017/