O prostoru pogosto govorimo kot o zasebnem, javnem in skupnem. Toda, kaj je tisto, kar razlikuje nekaj zasebnega od javnega in to od skupnega? Prostor je – kot pravzaprav skoraj vse, kar poznamo – tudi predmet lastninjenja. Poznamo zasebne prostore, te določa ravno zasebno lastništvo; javne prostore, za katere sicer ne bi mogli ravno reči, da so javna lastnina, toda je jasno, da niso zasebna. In prav tako poznamo skupne prostore, ob tej dikciji pa je seveda prvo, kar pride človeku na misel, nekaj takega kot »skupni prostori v večstanovanjskih zgradbah«. Takšni stavki pričajo predvsem o našem današnjem (ne)razumevanju skupnega. Ali je upravičeno reči, da so skupni prostori tudi skupna last? Ali bolje, kaj bi nek prostor naredilo za skupno last?

Pri razumevanju zasebnega, javnega in skupnega si deloma (toda ne v celoti) lahko pomagamo s premislekom o različnih tipih lastnine. Že sama beseda zasebno, če se le malo poigramo z njo, pove marsikaj. Ali ni zasebno to, kar ima človek za sebe_? In po drugi strani, ali ni zadružno in zadruga tisto, kar je tudi _za druge? V tem oziru bi lahko rastoče zanimanje za zadružništvo razumeli tudi kot poskus odmika od imperativa zasebnega in zasebne lastnine. Po drugi strani pa dejstvo, da se zadružništvo tako počasi vzpostavlja, lepo priča o tem, kako sveto je zasebno.

Zasebna lastnina seveda ni nič samoumevnega, pa čeprav se nam jo pogosto prodaja kot edino možno obliko lastnine, celo kot edino »naravno« obliko lastnine. V kontekstu naše regije je dovolj, da pogledamo nekaj desetletij nazaj, odpremo Ustavo SFRJ in vidimo, kako omejeno vlogo je imela zasebna lastnina. V Ustavi SFRJ lahko preberemo, da je bila kmetom sicer zajamčena lastninska pravica, vendar v izmeri največ deset hektarjev na gospodarstvo, občanom je bila zajamčena lastninska pravica na predmetih, ki so namenjeni osebni potrošnji, na stanovanjskih hišah … A zasebna lastnina ni bila svetinja, ki se je ne tika. Veljalo je prej nasprotno: zasebna lastnina je nekaj problematičnega, saj je njena temeljna značilnost, da se nenehno gosti in kopiči v rokah čedalje manjšega števila ljudi in s tem izključuje številne druge. V tem primeru je šlo za poskus omejevanja zasebne lastnine v prid tega, kar je bilo imenovano družbena lastnina. Kaj pa danes? Dovolj je, da odpremo Ustavo RS, in videli bomo, da je »pravica do zasebne lastnine« ena od človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zasebna lastnina – temeljna ustavna pravica, in tako tudi živimo.

Razmerje med zasebnim, javnim in skupnim lahko mislimo tudi drugače: na način človekovega (ne)angažiranega in (ne)dejavnega odnosa do le-tega. Jasno je, da je angažma ljudi v zasebnem kontekstu najbolj izrazit, saj gre tu vendar za to, kar bo na koncu moje. Tu smo soočeni s človekovo dejavno držo, s skrbjo za zasebno (lastnino), z divjim angažmajem za pridobivanje in kopičenje zasebnega. Kaj pa javno? Če pomislimo na to, kako se govori o »javni upravi«, je tisto, kar izstopa, nekakšna odsotnost angažmaja, zagnanosti, motivacije. Pregovorno imamo tu opraviti z nekakšnim »pasivnim« odnosom, čakanjem in podobnim. Pomislimo po drugi strani na podjetništvo, na ta vrhunec orgij zasebnega. A si lahko predstavljamo podjetnika, ki je neangažiran, ki pasivno čaka na poslovni uspeh, ki odsotno žigosa papirje, se preseda in naveličano sprejema poslovne partnerje? Ne, to je v nasprotju s temeljno naravnanostjo podjetništva. V podjetništvu se kar iskri od zagnanosti in dela, od angažmaja, ustvarjalnosti. Zato sta temeljni značilnosti zasebnega ravno angažma in aktivnost, ki sta spodbujeni s tem, da to, kar počnem, počnem zase. Trudim se, toda moj trud bo poplačan, to bo moje; prizadevam si in na koncu bom imel od tega jasno korist.

Dejal sem, da nosi javno s seboj nekakšen pečat »pasivnosti«. S pasivnim odnosom mislim predvsem to, da praviloma nismo angažirani pri nastajanju in upravljanju javnega. To opravlja nekdo drug namesto nas. Mi vse to kvečjemu koristimo in uporabljamo, kadar pač potrebujemo, kadar pa ne, smo do vsega tega v precej brezbrižni drži. V kakšnih besednih zvezah se danes pojavlja beseda javno? Govorimo o javni razsvetljavi, javni infrastrukturi, javnem prevozu, javnih straniščih … Do vsega tega se vedemo »pasivno«. Koristimo sicer javno razsvetljavo, a pregorela žarnica ni naša skrb. Uporabljamo javno infrastrukturo, a vzdrževanje in gradnja le-te nista zares naša skrb. Uporabljamo javna stranišča, a jih ne čistimo.

Skupno je najprej tisto, kar ne zapade pod zasebno lastnino. V enem oziru je skupno lahko tudi (celo formalno) skupna lastnina. To je danes precej redek tip lastnine. Najdemo jo recimo v nekaterih vaseh. Gmajna (kar pomeni ravno skupno) je skupna lastnina vaščanov, njena bistvena značilnost pa je ravno skupen angažiran odnos. Skupni travnik se (bolje rečeno: se je) kosi skupaj in skupaj se skrbi zanj. Skupaj se seče skupni gozd in skupaj se vzdržuje. To, da se skupaj opravljajo te dejavnosti, pa obenem terja tudi organizacijo, soupravljanje, skupno skrb. Če sem prej namenoma izpostavil nekakšen »pasiven« odnos uporabnikov do javnega, je pri skupnem bistven ravno dejaven, angažiran odnos do tega skupnega. Skupno lahko zares obstaja samo tedaj, kadar imamo do tega (in to ne eden od nas, saj ni zasebno, ampak številni mi) dejaven odnos. Prej omenjena družbena lastnina v SFRJ je hotela biti skupna lastnina. In kaj je vendar samoupravljanje drugega kot ravno skupen dejaven odnos številnih do skupne lastnine? Z neuspešnostjo (ali kvečjemu poluspešnostjo) samoupravljanja se nemara razkrije še nekaj bistvenega za skupno: tega ni moč zares vzpostaviti z dekretom, »od zgoraj navzdol«, skupno mora tudi nastati kot skupno prizadevanje in skupna želja.

Skupno se razlikuje od zasebnega v tem, da ni zasebna last. Skupno se razlikuje od javnega v tem, da terja, če naj bo zares skupno, tudi skupen angažiran in dejaven odnos. In to, kar je v nekem času »zgolj« javno, lahko postane skupno, če do njega zavzamemo aktivno držo.

Običajna smer gibanja lastnine je, da prehaja od skupnega in javnega k zasebnemu. Pogosto ob pomoči tega, kar je sedaj že pokojni profesor Tonči Kuzmanić nekoč zadeto poimenoval »mandatna lastnina«. To je tisto skupno in javno, s katerim se v času trajanja mandata ene vlade rokuje, kot da bi bilo zasebno. Posledica tega je, da pogosto na koncu tudi postane zasebno (razne privatizacije, odprodaje državnega premoženja …). Po drugi strani je gibanje lastnine od zasebnega k javnemu in skupnemu sila redek pojav. Če se obrnemo k najnovejšemu prostorskemu pojavu v slovenski prestolnici, PLAC-u, je to, ali bo (po)ostal skupen, odvisno predvsem od odločitev in angažmaja sodelujočih. Kajti, čeprav nerad to zapišem, tudi avtonomni placi, ki so bili osnovani kot skupni, kaj radi postanejo nekaj zasebnega.