Premisleki o zadrugah in drugih modelih za trajno preskrbo nizkocenovnih stanovanj

Maša Hawlina: S stanovanjskimi zadrugami se ukvarjamo zato, ker vidimo zelo veliko potrebo po razvoju modelov, ki jih trenutno v Sloveniji ni in grejo onkraj klasičnega nasprotja med najemom in lastništvom. Zadruge vidimo predvsem kot kolektivno naslavljanje naše indi­vi­du­alne stanovanjske potrebe, ki po eni strani lahko zagotavlja dovolj do­stopna stanovanja, stanovanja, za ka­tera vemo, da bodo ostajala trajno do­stopna, torej nihče ne bo od njih imel individualne koristi, z njimi se ne bo špekuliralo, predvsem pa vidimo dosti prednosti v modelu samoupravljanja in soodločanja znotraj zadruge po demokratičnih principih in vzpo­stavitve solidarnostnih odnosov v sta­no­vanjski skupnosti, ki so nekoč morda že obstajali, a so zadnje čase precej pozabljeni.

Rok Ramšak: Zelo težko rečemo, da teh nekaj stanovanj, ki jih letno producira država, k čemurkoli pri­speva, razen neki statistiki in možnosti reči: nekaj pa smo le naredili. Kar se tiče razvoja nekih prepotrebnih po­litik, ne naredijo nič. Potem je pa še en drug akter, ki ga zanima sa­mo kreiranje čim večjega dobička. To­rej tržni investitorji in špekulanti, ki gradijo čim manjša, čim bolj po­ceni stanovanja, ki jih lahko čim dra­žje prodajo. Pogosto to pomeni gradnjo tako imenovanih luksuznih stanovanj, čeprav razen imena v njih ni nič luksuznega. V marsičem so bistveno nižje kvalitete kot običajna stanovanja, ki jih pri nas že imamo, sploh če jih primerjamo s socialnimi stanovanji iz drugih razvitih držav. In pa potem gradijo še stanovanja, ki so namenjena predvsem kratkoročnemu oddajanju. Jaz sploh ne vem, zakaj bi se temu lahko reklo stanovanja.

Sledi celoten intervju s članoma Zadrugtorja, Mašo Hawlino in Rokom Ramšakom!