Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)
Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.
Pa ne že spet!
Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.
Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.
Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.
Srce se mu ustavi.
Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.
Sam sem in majhen sem.
Ampak … Če dobro pomislim …
Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.
Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.
To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.
Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.
Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.
Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!
Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:
Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.
Zgodbe še ni konec, šele začela se je.
8500 kvadratnih metrov predvsem navidezne ustvarjalnosti
"Bližnjevzhodno mesto" v Evropi
Opečnato Trnovo - danes in nikoli več?
Zasebno, javno, skupno
Drevesa
€€€Plakat
Brez komentarjev in ugovorov
Kulturna četrt v podhodu Ajdovščina
ODPRIMO PLEČNIKOV STADION – ŽE DANES
Ponižno iskanje ustvarjalnih prostorov
UVODNIK - št. 1
Metis mesto- poročilo iz možne prihodnosti
URBANA TRENJA
Nov avtonomni prostor v Ljubljani
Onkraj stanovanjske krize
17. oktober 2022
17. oktober 2022