Tole poročilo iz možne prihodnosti prvič objavljam v slovenščini. Temu je tako predvsem zavoljo tega, ker je tudi Metis, mesto možne prihodnosti, nekaj takega, kar je bilo Sloveniji tako rekoč za vogalom, le da ne v prostoru, pač pa v času oz. še bojše v vremenu. Žal pa je od vnebovzetnega razvoja zadnjih trideset let v Sloveniji (torej do danes) prišlo do tega, da je tisto, kar je še do pred kratkim bilo tako rekoč »za vogalom« in povsem na dosegu roke, postalo nemisljivo in celo povsem nepredstavljivo, skratka nekakšna fikcija.

Tole je poročilo o nekem drugačnem možnem nerazvoju, kontrarazvoju, ki pa so se ga zadnjih trideset let šli v Metis in ki je bistveno drugačen kot ta, ki so ga izbrali tukajšnji Founding fathers. S tem merim na t. i. vrhunske domačijske znanstvenike in strokovnjake ter nadvse na nevprašljive skrbnike za narodov blagor in njegovo čedalje bolj, pravzaprav le še dobesedno gorečo svetlečo prihodnost, ki je povsem pogorela s svojimi Velikimi možmi in gospemi vred. Pričujoče poročilo priča o neki »paralelni realnosti« in utegne biti vsaj zanimivo branje, če že ne kaj drugega, kar bi zmotilo tukajšnjo nezmotljivo domačijsko pamet in njen miren spanec, ki je še zmeraj tako čislana atletska poddisciplina vladajočega nemišljenja.

Poročilo je nastalo kot rezultat večletnega študija, potovanj, raziskovanj in poročanja iz Metis. Vsaj zavoljo nastalih stroškov je treba poudariti, da je tovrstno raziskovalno delo bilo mogočno podprto s strani Slovenskega ministrstva za Sončne pege in sončno upravo, Slovenskega Urada za sodelovanje s Tajkuni, Slovenske znanstvene Fundacije »Naš malček«, Fakultete za družbene bede in Hirovnega Inštituta. Vse omenjene ustanove so pričujoči raziskovalni projekt izdatno podprle, in sicer v skupnem znesku 3,14159 evra, kar je hkrati znesek, ki ga je avtor – zavoljo človekoljubnih razlogov, seve – v celoti nakazal slovenski Karitas. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem naštetim in še bolj tistim neomenjenim, kajti ti so mi stali ob strani pri pisanju tega nekoliko nenavadnega poročila iz nekdanje možne prihodnosti.

Na Golniku in Zoglavu, 1. 4. 2021

1. Nastanek mesta: pogled od zunaj
1.1. Čas, prostor in razlogi za nastanek mesta Metis

Mesto Metis, ki je predmet tukajšnjega poročila, je nastalo pred tridesetimi leti in sicer, formalno gledano, spomladi leta 1990. Geopolitično gledano je mesto umeščeno znotraj večje civilizacijsko-kulturne celote, ki se imenuje Westernalija, geografsko pa se nahaja na istoimenskem, torej Metis polotoku in pokrajini, ki meji na tri sosednje države. Na zahodu Metis meji na Kapitalijo, ki ima kapitalistično družbeno ureditev, na severu meji na Butalijo, ki ima postsocialistično družbeno ureditev, ter na vzhodu na Socialijo, ki ima socialistično družbeno ureditev. Na jugu se Metis razširja v Jadralsko morje, vse skupaj omenjeno pa je del trenutno (nekako zadnje slabo stoletje) večjega, megadružbenega projekta, ki sliši na ime Eukretenija.

Posamezni deli Metis so vse do leta 1990 »pripadali« zgoraj omenjenim trem državam, ki pa so danes sestavine EuKretenije, širše gledano pa Westarnalije. Preden so se ločili od Kapitalije, Butalije in Socialije so meščani Metis bili družbena bitja treh omenjenih, nekoč medsebojno sprtih, podružbljenih držav, ki so vsaka za sebe zatrjevale, da je Metis »vendarle in v bistvu njihova«. Eni so navajali »jezikovne razloge« za svoje trditve, drugi »zgodovinske«, tretji »naravne«, na koncu (ki še traja) pa so vsi skupaj veliko pleteničili o »geografski legi«, o »njihovih prednikih« ter o nekakšnih »zibelkah njihovega naroda«. Vsi skupaj so na nek svoj način »imeli prav«.

Še posebej pa so imeli prav »v orožju« in »po orožju«. Nadvse pa so se bile vse tri zainteresirane strani pri vsem tem v zvezi z Metis pripravljene bojevati, in sicer do zadnje kapljice tuje, torej metiške krvi, se pravi Metišanov in Metišank. Po pol stoletja dolgi tradiciji osamosvajanja in več desetletjih predhodnega intenzivnega političnega gibanja za samostojnost Metis, ki je temeljilo na vztrajnosti in nepopustljivosti ter na ustreznih mednarodnih povezavah in promociji ter nenasilju, je zadeva dobesedno »počila«. Do tega »Velikega poka« je prišlo v trenutku razpadanja dotedanjih državnih povezav (predvsem Socialije in Butalije, a tudi pretresov in kriz znotraj Kapitalije), ki se je nekoč imenovala Južnoslavija.

Metišani so v nekem trenutku ob izteku leta 1989 ocenili, da se ne Kapitaliji ne Butaliji in tudi ne Socialiji sploh ne splača prelivati njihove dragocene krvi zavoljo, če smo natančni, 113 km² ( kar je površina polotoka Metis) ne preveč plodne zemlje. Vse tri države so namreč imele navznoter svojih strukturacij in sistemov velikanske probleme. Ne nazadnje, tudi pričakovale so bistveno večje dobičke in pribitke od vključevanja v samo osrčje Eukretenije (»vključevanje v NATO in EVRO območje« se je temu reklo), kar je bil njihov poglavitni zunanjepolitični cilj, ki so mu bile pripravljene žrtvovati dobesedno vse.

Rezultat takšnega »razmerja mednarodnih sil« in pa treh omenjenih zunanjih politik je tiste dni bil takšen, da se je 2. aprila 1990 v mestu Metis na istoimenskem polotoku na mirnih in političnih demonstracijah za neodvisnost Metis zbralo skorajda vso prebivalstvo polotoka, njih blizu 500.000! Takšne množice, podobno in odločno mislečih, odraslih ter celo otrok, starih in mladih, žensk in moških skupaj s svojimi psi, konji in kravami, mačkami ter kozami nadvse ta del zemeljske oble še nikoli ni bil videl na enem mestu. V osnovi urbano politično gibanje (samo mesto Metis šteje cca. 130.000 prebivalcev) je presenetilo ne le tri zainteresirane sosednje države in potencialne kolonizatorke, marveč tudi vso medializirano javnost EuKretenije ter Westernalije in sveta nasploh. Daleč najbolj pa je seveda presenetilo Metišane same. Le redki med njimi so – posebej številni starejši, ki so vsa svoja življenja investirali ravno v neodvisnost Metis – pričakovali in verjeli, da je nekaj takega, kot je to, kar se je bilo pripetilo 2. aprila 1990, sploh možno. Tega historičnega dne (2. aprila 1990) se je tako na nek način pripetilo nemogoče: prišlo je do politične in ne več družbene revolucije v Metis.

»Problem«, ki se je takrat povsem nepričakovano pojavil, je bil predvsem v naslednjem: omenjene aprilske demonstracije niso trajale eno ali dve uri, en dopoldan ali popoldan, pač pa štiri zaporedne mesece, in sicer brez občutnejših prekinitev! Metišani slovijo po trmoglavosti in nepopustljivosti, po odločnosti in tudi – kot se je izkazalo v tistih dneh – po neizmerni hrabrosti ter medsebojni solidarnosti. Posebej seveda takrat, ko gre za tisto najvišje, za njihove otroke. In v tistih dneh je dobesedno tudi šlo za njihove otroke. V tistih spomladanskih dneh leta 1990 je šlo za prihodnost njihovih lastnih otrok, ki je več niso bili pripravljeni žrtvovati v imenu te ali one Socialije, te ali one Kapitalije, te ali one Butalije, te ali one Eukretenije. Metišanom so se tamkajšnji obljub polni projekti nakazovali kot povsem napačne, slabe prihodnosti, kot izvotlene, obrabljene družbene quasi prihodnosti oz. – in še slabše – kot slabe neskončnosti, kot domačini temu radi rečejo!

Kratko malo, tudi pred usodnim 2. aprilom 1990, je bilo več kot dovolj časa za testiranje številnih različnih možnosti in prijemov, za preigravanje neštetih real-družbenih kombinacij, in sicer na vseh udeleženih straneh, ki so krojile usodo Metis. In v rezultatu se je pripetilo to, kar – kot je to tudi sicer v navadi pri človeškem političnem delovanju – ni pravzaprav pričakoval nihče: vsemu medializiranemu svetu (že drugi dan po »Metiški vstaji« – tako se je takrat govorilo o aprilskih dogodkih – so v Metis že bile stacionirane BBC, CNN, Al Jazeera ter številne druge novinarske hiše …) je postalo transparentno, da »gre zares«, torej za politiko v najbolj izvirnem pomenu te besede.

Zelo zgodaj je bilo moč dojeti, da gre za izvirno politično revolucijo razmeroma majhnega števila odločnih ljudi, ki so za svojo enakost, svobodo in neodvisnost bili pripravljeni žrtvovati vse: tako svoja lastna kot tudi življenja svojih lastnih otrok. Na to povsem nepričakovano radikalnost, ki je v temelju bila politična, jasno oblikovana in nedvoumno ubesedena ter nenasilna, ni bil pripravljen nihče. Treščilo je torej kot iz vedrega neba. Tudi mediji in »svetovna javnost« niso bili pripravljeni na takšen razplet dogodkov, saj je to bil novum v dotedanjem globalnem družbenem dogajanju. Še najmanj pa so na to bile pripravljene Kapitalija, Socialija in Butalija. EuKretenija pa je v tistih historičnih dneh – torej večji del štirimesečnega dogajanja – ostala bolj v ozadju. Večji del je nekaj nerazumljivega momljala in nerodno moralizirala z izjavami svojih predstavnic in predstavnikov. Ravno s svojo neodločnostjo je na nek način bistveno prispevala h končnemu razpletu (šele pozneje se je izvedelo, da je bila Eukretenija podala obljube vsem trem sosednjim državam v zvezi s prihodnjim razvojem v primeru, da popustijo pri Metis in se vzdržijo nasilnega interveniranja).

Voditelji treh »zainteresiranih«, torej vpletenih držav, Kapitalije, Socialije in Butalije, Berlusco Akvinski, Josip Frankopan Tuđmanić in Ivan Janša Plemeniti, so skušali tako zlepa kot tudi zgrda zaustaviti »nemile dogodke«, ki so jim iz rok trgali potencialni plen. Ne nazadnje, to so postorili tudi z orožjem. Snajperisti – za katere se nemara nikoli ne bo izvedelo, čigavi so dejansko bili – so v nedeljo, 10. aprila (torej teden po začetku demonstracij), pokosili 23 demonstrantov. Mrtvih je bilo pet odraslih moških in dve ženski, dve deklici in en deček.

Avtor: Matej De Cecco

Od te točke dalje – torej od načrtnega umora neoboroženih tarč, tudi otroških – pa ni bilo več nobene in nikakršne poti nazaj. Vse, kar je preostalo, je bilo to, da bi bilo – za doseganje takšnih ali drugačnih radikalnih ciljev – treba pobiti vseh pol milijona Metišanov, in sicer pred očmi medializirane svetovne javnosti. Demonstrantke in demonstranti so se seveda na točki gnusnega masakra skrajno radikalizirali. So se le še bolj izpostavljali, posebej ženske so stopile v prve vrste, kompletno mesto – in ne le meščani in meščanke mesta Metis – pa jim je z vsemi razpoložljivimi sredstvi stopilo v bran. Skrbeli so za bivanje, prehrano, zdravniške in improvizirane redarstvene službe, v hipu oblikovane pogajalske skupine pa so dobile ustrezne pogoje za svoje delo … Pod pritiskom mednarodne javnosti in tudi t. i. mednarodne skupnosti, predvsem pa tiste iz smeri OZN in pa ZDA – ki jim je še kako bilo v interesu rahljanje vezi v Eukreteniji – ter omenjenega ravnanja same Eukretenije, so Kapitalija, Socialija in Butalija bile tako od zunaj kot tudi od znotraj (mirovne demonstracije znotraj treh držav v prid demonstrirajočim Metišanom!) prisiljene stopiti korak nazaj. Kratko malo, z izsiljeno izjavo s strani mednarodne javnosti so obljubile izpolnjevanje neodvisnosti polotoka Metis z »glavnim mestom« Metis.

Prvi formalni dogovor sprtih strani je bil podpisan že 17. 5. 1990, in sicer v New Yorku. Po dobrih dveh letih, jeseni 1992, pa je Metis postala mednarodno priznana politična skupnost. OZN so jo sicer hotele priznati »kot državo«, a Metišani – na presenečenje vseh in vsakogar – sploh niso hoteli biti priznani in veljati ne kot narod in ne kot država. Še najmanj pa so imeli kakršnokoli željo po tem, da bi hoteli biti quasi združeni z drugimi narodi in državami, kot je to sicer bilo povsem običajno v globalnem družbenem vnebovzetju konca XX. stoletja. Metišani so sicer pristali, da jih drugi »imajo« za državo (tudi za narod, če že hočejo in če v njihovih glavah ne gre drugače), sami pa se še danes imajo za »politično skupnost«, kot oni temu rečejo. Točneje, imajo se za politično mesto in za meščane Metis, ne pa za državo in tudi za narod ne. Tako je tudi ostalo vseh zadnjih trideset let, se pravi do današnjega dne, ko zaključujem tole poročilo.

Se nadaljuje v naslednji številki Preloma …