Leta 2011 je Mestna občina Ljubljana (MOL) za uvedbo pičlih 30 postaj in »upravljanje« sistema BicikeLJ s pičlimi 300 kolesi podjetju Europlakat v okviru »javno-zasebnega partnerstva« plačala s 360 oglaševalskimi mesti , šlo je za velike (billboard in metrolight/lightbox) oglasne površine, zaradi katerih se ne vidi ne drevo, ne ptica, ne stavba, pešec ali semafor. Cena za to butično estetiko: zasebni partner MOL-a, Europlakat, oglaševanje na 60 billboard plakatnih mestih v večini koledarskega leta ponuja za ceno okoli 6.300 evrov na teden , za najem 60 lightboxov pa je treba odšteti 10.450 € na teden!

Po letu 2013 in postavitvi vsega dveh novih postaj za 12-mesečno podaljšanje pogodbe sta v letih 2016 in 2019 MOL in Europlakat nadalje širila svoje javno-zasebno (ti počohaš moj hrbet, jaz bom tvojega) partnerstvo. Leta 2016 smo bili tako veseli koles, da so dotični podpisali aneks za postavitev in upravljanje 20 novih BicikeLJ postaj, Europlakat pa je v zameno dobil pravice za postavitev in oglaševanje na zunanjih požiralcih elektrike in onesnaževalcih razgleda – oglaševalskih vitrinah citylight. Šlo je za 80 tovrstnih vitrin – najpogosteje se v njih zaletavamo med hojo (ali kolesarjenjem!) – v mestnem jedru. Leta 2019 je Europlakat suvereno, z novim aneksom, pridobil pravice za oglaševanje na avtobusnih postajah LPP do leta 2035, postaviti pa je moral še 18 postaj za izposojo v sistemu BicikeLJ, da morda kdo iz Tomačevega uspe priplaziti do mestne gneče, kajti LPP med rajo velja za precej neuporaben kup poslikanih konzerv na kolesih. Obenem sta župan MOL-a in vodja korporacije JCDecaux, francoskega lastnika Europlakata, to plodno sodelovanje veselo podaljšala vse do leta 2033. Danes Europlakat oglaševanje na 60 citylight vitrinah v večini koledarskega leta preračunano ponuja za ceno okoli 7.500 € na teden! Na mreži digitalnih različic citylight vitrin oziroma ekranov v samem mestnem jedru se skupna cena oglaševanja na 24 ali 38 ekranih povzpne na med okoli 8.900 in 10.200 evri na teden! Vzporedno lahko na slednjih, digitalnih citylightih oglašuje do šest različnih oglaševalcev, s tem da vsak zakupi 10-sekundni interval znotraj minutne zanke.

Z izvirno pogodbo ter različnimi aneksi k javno-zasebnemu partnerstvu med MOL-om in Europlakatom je slednji v 10 letih pridobil 440 oglaševalskih vitrin, stojal in objektov. Zahvaljujoč dejstvu, da jih ima večina možnost obojestranskega oglaševanja, pa se končni saldo za Europlakat ustavi pri 701. oglaševalskem mestu! Gre za 243 mest na objektih billboard, 304 mesta na objektih lightbox in 154 mest na objektih citylight. Cene za tedenski najem so, kot je videti, zajetne, v letu pa je 52 tednov. Zato, someščanka, postoj, ko med svojim sprehodom po mestu ugledaš BicikeLJ ali ko v mestnem jedru vidiš vrsto ekranov, ki zamegljujejo tvoj pogled. Pomisli na 100 do 370 evrov, kolikor stane en teden zakupa površine za en sam oglas, zraven pa pomisli na to, da je bilo v zameno za sive BicikLJe v butični Ljubljani postavljena 701 taka površina. Zavedaj se, da je prostor za te površine velikodušno in širokožepno odstopila, da je sistem izposoje koles s prostorom izjemno visoke tržne vrednosti de facto plačala MOL-u v imenu vseh občank in občanov ter kako naivna je misel, da te tvoja naročnina na BicikeLJ stane »zgolj 3 evre na leto« . Če vse omenjene številke nadgradimo tudi s končnim, konzervativnim izračunom – Europlakat bo od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov!

Pomisli, meščan, na kupe denarja, ki se mečejo v te oglasne površine, in na to, da je del teh silnih evrov, ki se vrne med nas, blago rečeno – precenjen. Nekje daleč, na Dunaju in v Parizu, kjer so te vitrine iznašli, pa žanjejo sadove prodaje, trženja našega prostora. Ne, ne gre zgolj za tvoj občutek: tudi__strokovnjaki pravijo, da je oglasov odločno preveč, da panoji, vitrine in plakati kazijo mesto, da celo ogrožajo prometno varnost ter da so vsebinsko in oblikovno oglasi na njih ocenjeni kot precej – povprečni. Spomni se na to, da je bil ta urbani prostor, ne le v mestnem jedru, še dobro desetletje nazaj, ko BicikLJa ni bilo, manj okrnjen, nenagužvan, svobodnejši. Pomisli na dejstvo, da za BicikeLJ plačujemo s tem prostorom, da za ta siva kolesa pravzaprav plačujemo z degradiranjem javnega prostora, zamudami, nervozami, zabijanjem drug v drugega ali v reklamni pano in polnjenjem zasebnih žepov. Ta tekst žal ne more biti zahteva po odškodnini, ta tekst je zato samo prošnja. Prošnja, da se naslednjič, ko vidiš BicikeLJ ali katerega od plakatov, spomniš, kako visoka je cena, ki joplačujemo prav vse meščanke in meščani. Ne da bi nas kdo sploh kaj vprašal.