Ne le fizični, tudi medijski prostor v mestu je v vedno večji meri talec zasebnih interesov. Časopis Ljubljana iz proračuna plačujemo vsi meščani in meščanke, izhaja v enormni nakladi 129.550 izvodov (kar je več kot vsi največji dnevni časopisi v Sloveniji skupaj), a problemov, ki se nas vseh tičejo in jih odpiramo na teh straneh, ne obravnava. Prikazuje spolirano, kičasto, navidez idealno podobo Ljubljane z razglednice, ki jo želimo prodajati turistom, ni nam treba in ne smemo pa je prodajati samim sebi. Čeprav je njegova naklonjenost trenutnemu občinskemu vodstvu po uvodnih kritikah – ko se je župan pojavljal na skoraj vsaki strani – nekoliko bolje zakamuflirana, je jasno, da je v ozadju še vedno ideja mesta po njegovi meri. Medtem ko vedno bolj kritično potrebujemo prostor za demokratično debato, v kateri bi morali soočati različne poglede in mnenja, iskati konsenz glede ključnih problemov in izzivov, pa časopis ustvarja iluzijo, da ti ne obstajajo oziroma da jih za nas že rešuje dobro naoljena občinska mašinerija. A ta – kot so spoznali mnogi kolektivi v mestu, ki se s takšnim konceptom mesta niso strinjali: od prebivalcev Fondovih blokov do uporabnikov in uporabnic Avtonomne tovarne Rog – vedno bolj deluje kot neusmiljen bager, ki ruši vse pred seboj, ne pa kot vsem in vsakomur enako dostopen ter prijazen mestni servis. Mestna občina Ljubljana ob tem izdaja še nekaj publikacij in zgibank četrtnih skupnosti (Naš Bežigrad, Črnuški glas ipd.), a glede na vsebino lahko sklepamo, da gre tudi pri njih zgolj za reklamo. Informacije o mestu in dogajanju v njem so kakopak koristne, prav tako seznanjanje s someščani in someščankami ter številnimi projekti, a to je za demokratičen razvoj mesta več kot očitno premalo in nikakor ne opravičuje tako visokega izdatka.

Kritika občinske politike je zaradi interesov njihovih lastnikov tudi v zasebnih medijih vedno redkejša in prepuščena posameznim novinarkam ali novinarjem, ki so deležni takšnih ali drugačnih pritiskov ter – kot priča primer nekdanje Delove novinarke Mojce Zabukovec – tudi cenzure, medtem ko dobivajo vedno več besede in prostora glasniki uveljavljene paradigme. Simptomatsko za trenutno stanje je poročanje in izrekanje o avtonomnih prostorih. Novinarsko častno razsodišče je lanskega maja ugotovilo, da je v. d. odgovornega urednika časopisa Delo Bojan Budja kršil 29. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ko je brez soglasja novinarke Mojce Zabukovec spremenil njen prispevek o nasilni izpraznitvi Avtonomne tovarne Rog, ki ga je spisala z Alešem Stergarjem. Naknadno in brez njenega vedenja je k prispevku dodal naslednjo poved: »A ker se je na lokaciji Roga dogajalo tudi marsikaj manj kulturnega in umetniškega, o čemer se je prav tako veliko govorilo in pisalo, zlasti pa zaradi dotrajanosti objektov in pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je odločitev Mestne občine Ljubljana bolj ali manj pričakovana, predvsem pa docela legitimna.« Nedvoumno legitimiranje spornega ravnanja občinskega vodstva, ki je v postopku izpraznitve Roga prek najete varnostne službe nasilno iz stavbe odstranilo več ljudi, odtujilo ali poškodovalo njihova delovna sredstva in umetniške izdelke ter ogrozilo njihove hišne ljubljenčke, je uredništvo okrepilo še z neusklajeno spremembo naslova iz »Po padcu kandidature za EPK so maske padle« v »Rušitelje je pred protestniki branila policija«. 29. člen kodeksa se glasi: »Nihče ne sme novinarju brez soglasja pomensko spremeniti ali predelati prispevka. Novinar ima pravico podpisovati svoje prispevke. Ni ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji.«

Ob javni debati o novi strategiji razvoja kulture Mestne občine Maribor je Radio Maribor septembra v svoj studio povabil predstavnike kulturnega centra Pekarna in občine, ki bi naj odgovarjali na to, zakaj je po večmesečnem čakanju na končno verzijo dokumenta v njem prišlo do nepričakovane spremembe. Iz prvotne različice, ki jo je sestavilo od občine povabljeno strokovno telo, je – po poročanju ene izmed članic tega telesa Karoline Babič – izginila dikcija, da je Pekarno treba ohraniti na trenutni lokaciji, na mestu nekdanje vojaške pekarne, kjer deluje že skoraj tri desetletja. Radio je brez komentarjev in ugovorov sprejel dejstvo, da so imeli vsi predstavniki občine (župan, podžupanja, direktor urada za kulturo in mladino idr.) kar naenkrat neodložljive obveznosti in preprosto v eter spustil njihove floskule o birokratskih postopkih sprejemanja strategije, ne da bi jih kdorkoli – tudi gostja v studiu – lahko soočil s spornim ravnanjem. Medtem je morala predstavnica Pekarne sama v studiu neprestano odgovarjati na pritiske moderatorja, zakaj zavračajo dialog glede iskanja rešitve nastale situacije – kar je mimogrede počela zelo mirno, dobro in argumentirano zavrnila namigovanja, da je za pomanjkanje dialoga odgovoren kulturni center. Že to, da si predstavniki lokalnih oblasti niso upali z njo soočiti v etru, kakopak priča o tem, kako si predstavljajo debato in kdo se dejansko boji dialoga. Še huje je, da jim je regionalna izpostava javne radiotelevizije pri tem gladko pogledala skozi prste in se postavila na stran močnejšega. Da ne omenim, da sem osebno trikrat klical v eter, da bi podal svoj komentar, pa mi nihče na javnem radiu ni niti dvignil telefona – ne, linija ni bila zasedena.

Večina medijev je tudi nekritično povzemala izjavi obeh županov – ljubljanskega in mariborskega –, ki sta populistično postavila na tehtnico dvoje navidez izključujočih se stvari: Pekarna ali nove kapacitete za UKC Maribor; PLAC ali stanovanja. Ali v dveh največjih slovenskih mestih res ni dovolj prostora za ohranitev obojega? Zakaj je šele zdaj lokacija Pekarne postala edina možnost za UKC, če pa tam deluje že skoraj tri desetletja? Zakaj se nove kapacitete niso planirale le lučaj od UKC-ja, kjer je opozorilom in neodobravanju navkljub zrasel še en trgovski center poleg največjega trgovskega centra v mestu? Zakaj se je ljubljanski župan po skoraj dveh desetletjih na oblasti, ko so cene nepremičnin in najemnin zrasle v za večino nedosegljivo nebo, šele zdaj spomnil stanovanjske problematike? Kakšna stanovanja naj bi se sploh gradila? Bo to zemljišče, kjer je v dolga leta zapuščeni in propadajoči stavbi zdaj zrasla Participativna ljubljanska avtonomna cona z bogatim programom, ozaveščeno samoorganizirano skupnostjo in številnimi mladimi, res rešilo to problematiko v mestu, kjer primanjkuje vsaj nekaj tisoč dostopnih stanovanj? Zakaj ni možno obojega združiti – dostopnih stanovanj s skupnostno, avtonomno cono, kjer se lahko ljudje udejstvujejo, družijo in povezujejo izven običajnih, potrošniško zaznamovanih okvirjev? To so le nekatera vprašanja, ki bi jih županoma in vodstvoma obeh občin pred nekritično objavo njihovih mnenj lahko in morali zastavljati mediji, pa jih večinoma niso.

Če smo v zadnjih dveh letih zaradi drastičnega padca ravni javnega diskurza, vedno večje prevlade prostaštva na spletu in odkritega napada na javno radiotelevizijo na nacionalnem nivoju utrpeli izrazit udarec demokratičnemu medijskemu prostoru, pa stanje ni nič manj alarmantno na lokalnem nivoju – le da ga je veliko lažje pomesti pod preprogo. V tem ozračju ni naključje, da gre mestnim samodržcem marsikaj, kar ne bi smelo, skozi in da se mesta spreminjajo po njihovi podobi: z lunaparkom v središču mesta (kjer imata oba župana in njuno omrežje nesporno zasebne interese) in obvladljivimi spalnimi naselji okrog njega. Znova je indikativen primer Pekarne, o kateri je bilo edino zunanje mnenje, ki je bilo spuščeno v eter Radia Maribor, da je tam načrtovano »spalno naselje« – in to po treh desetletjih delovanja avtonomne cone, ki je bila tam vzpostavljena pred večino okoliških stanovanjskih blokov. Pritisk se nadaljuje z medijsko gonjo, ki jo za župana – in politično strujo, ki ji je s cenzuro Janševega grafita v Pekarni tudi sam župan izkazal lojalnost – vodijo mediji, češ, da je Pekarna nevarna in nasilna, ker se je tam zgodil napad na mladoletnika. Prvič, to sploh ni res, ker se je napad zgodil v bližnjem parku, kot poročajo mediji, pa so uporabniki Pekarne napadanega celo rešili. In drugič: Zakaj se ob nasilju v mestnem parku ali pred lokali v študentskem naselju nismo spraševali o tem, ali jih je treba preseliti? Zakaj se ob nasilju v domovih družin in domovih za ostarele ne sprašujemo, ali je zanj kriv blok ali soseska, kjer se je to zgodilo? S podobno diskreditacijo se je začelo tudi v primeru Avtonomne tovarne Rog in videli smo, kako se je končalo in kaj se je s tem upravičilo: nasilno in pravno sporno evikcijo.