Nobeno človeško bitje ni izbralo ali ne izbira, kje se bo rodilo; vsem mora biti priznana pravica do izbire, kje živeti, živeti bolje in brez umiranja.
Palermska listina

V burji mimobežnega godrnjanja o dragih najemninah, nerganja o švigajočih ožigosanih Woltovcih in tarnanja o kitajskih turističnih klobukih je vsake toliko možno zaslediti tudi jezikav komentar ali dva o tem, »kako se ti migranti zbirajo na Metelkovi«, tam poslušajo glasbo, preprodajajo, karkoli si slovenski živelj zaželi uživati, in se po večini igrajo z žogo. Tovrstni zaključki sicer nič kaj veliko ne pomagajo mestni integracijski politiki, so pa lušten nastavek za prevpraševanje mestnoodločevalskih izbir pri upravljanju z življenji tistih, ki se znajdejo v Ljubljani. V luči vprašanja migrantov pa je z ozirom na očiten manko kakršnekoli integracijske ali soživljenjske politike edino, kar nam preostane, to, da “uč” vržemo v tuje vrtove in pogledamo, kje bi lahko našli kakšno pozitivno prakso, da nam ljudje ne tavajo brezciljno po mestu, ker je to – ljubi bog – največji kriminal, ki se lahko najlepšemu mestu zgodi.

Ni da ni, svetovna mesta se odlikujejo s številnimi praksami takšne in drugačne solidarnosti, ki pa je po večini seveda zgolj deklarativna datira pa kakopak po drugi svetovni vojni ali okrog leta 2015, ko je vodilna evropska država Nemčija napovedala, kakšen bo diskurz o migracijah: solidarnost, a z omejenim rokom trajanja, ker komu pa se da z ljudmi neprestano ukvarjati. Omenim lahko še tako imenovani manifest mest pribežališč, »Refuge Cities Manifesto«, ki so ga podpisali župani in županje nekaj španskih, katalonskih, francoskih mest in kompleksnega Lezbosa, ampak manifest je eno, praksa pa drugo. Zato se bomo pravzaprav lotili Palerma, krasnega mesta na jugu, natančneje petega največjega mesta v Italiji in glavnega mesta avtonomne regije in otoka Sicilija. Tam je več kot razvidna praksa, ki bi se ji težko reklo integracija, lažje pa aktivno sobivanje, ki morda ni lahko, ampak se je izkazalo za bolj dostojanstveno, kot je življenje v mestih, ki se na vse pretege trudijo vzdrževati nek cenen ideal normalnosti, o kateri se pravzaprav slepomišijo. No, ampak dovolj o Ljubljani. Palermo se nahaja na severnih mejah otoka in predstavlja najbližje varno mesto za iskalne in reševalne operacije beguncev in migrantov v Mediteranu. Ob tragediji v Lampedusi leta 2013, ko se je skoraj 400 ljudi tragično utopilo, se je Palermo razglasil za mesto-zavetišče. Ta razglas pa pomeni, da v Palermu ni migrantov, so le Palermitani. Vsi so obravnavani kot enakopravni državljani, ne glede na njihov izvor in status – državljanstvo, prebivališče ipd.

Temu je sledila Palermska listina, 11 strani dolg dokument, ki ga je leta 2015 skupaj z drugimi organi javne uprave, meščani, organizacijami, združenji in iniciativami podpisal župan bivšega mafijskega Palerma Leoluca Orlando ob koncu konference Jaz sem oseba (Sem človek). Svetovni splet krasi izjava Orlanda: “Palermo ni sredozemsko mesto,__je bližnjevzhodno mesto v Evropi”, ki ima z Bejrutom in Džibutijem toliko skupnega kot z Rimom ali Hamburgom. Omenjeni župan je leta 1947 rojen pravnik, nekdanji krščanski demokrat, danes pa socialdemokrat, ki je bil leta 1985 prvič izvoljen za župana Palerma in je letos zaključil svoj zadnji mandat. Kot nakazuje zgornja izjava, je v času županovanja zagnal misijo povrniti Palermu njegov zgodovinski primat zibelke kozmopolitske arabsko-normanske sredozemske kulture.
Od tod tudi omenjena Palermska listina, ki je postala pomembna referenca ne samo za gibanja in organizacije, ki sodelujejo v mednarodni mreži solidarnostnih mest, temveč tudi za institucionalne in parlamentarne razprave na lokalni in mednarodni ravni. Ta listina je relevantnejša kot katerikoli manifest. Na prvi pogled se sicer zdi kot nekakšna deklaracija človekovih pravic, a kot dokument pravzaprav izkorišča žanr sodnega akta, obenem pa nosi in izvaja svoje sporočilo z zavezujočo silo zakona, za namene spodbujanja drugačnega obravnavanja migracij: ne kot neka vesoljska izjema, ampak kot norma, ali – če želite – standard našega že zdavnaj globaliziranega sveta.

Listina torej temelji na konkretnih ukrepih in praksah: politični udeležbi prebivalcev in dostopu do socialnih pravic preko institucij, kot sta Socialni svet in Kulturni svet. Nadaljnja praksa so tudi skupinske javne kuhinje, ki delujejo na mešanem principu donacij in minimalnih cen (odvisno od zmožnosti), majhni nastanitveni in gostinski centri, ki omogočajo dostojno bivanje in življenje, ter podpora številnim drugim samoorganiziranim stanovanjskim, prehranskim in kulturnim projektom, ki jih podpira italijansko ministrstvo za notranje zadeve. In kaj to mestu naredi? Predvsem olajša vstop migrantov v ekonomsko, politično in družbeno življenje mesta, ne zgolj z možnostmi za dostojno preživetje, temveč med drugim tudi z jezikovnimi tečaji, športnimi aktivnostmi, svetovanji pri iskanju zaposlitve ter pravno in zdravstveno pomočjo.
Naslednji instrument je mestna osebna izkaznica, ki je sicer praksa v več različnih svetovnih mestih, ki vsem prebivalcem ne glede na status omogoča dostop do transportnih storitev, lokalnega stanovanjskega in delovnega trga, zdravstva in šolstva ter kulturne ponudbe. Listina se nadalje zavzema za odpravo dovoljenja za prebivanje, uvedbo varnih vstopnih poti (ali koridorjev) za ljudi, ki bežijo pred vojno in/ali revščino, in cilja k spodbujanju enakopravnosti prebivalcev mesta ne glede na njihov de iure status. Podpira spoštovanje in solidarno sobivanje med prebivalci, spodbuja aktivno sodelovanje prebivalcev ter javno skrb.

Poleg zavzetega Palermskega občinskega sveta so del mestnega institucionalnega skeleta tudi mestni odbori, zlasti Svet solidarnega državljanstva in Svet kultur. Prvi, ustanovljen leta 2007, nosi odgovornost za zagotavljanje dostopa do socialnih storitev in pravic vsem prebivalcem, zlasti seveda ranljivim osebam (kot so migranti, mladoletniki brez spremstva, invalidi in bolne osebe). Drugi, Svet kultur »Consulta delle culture«, presega politiko socialnih olajšav, kot nam je znana, in ima močnejši politični vpliv na demokratično sodelovanje raznolikega prebivalstva Palerma, ki šteje več kot 125 narodnosti (in okrog 100 govorjenih jezikov) – odloča na vseh upravnih področjih, ki se nanašajo na mesto in regijo, in ne zgolj na tistih, ki se nanašajo na migracije oziroma migracijsko politiko. Prebivalci lahko volijo ali so izvoljeni v Svet kultur ne glede na izvor, status prebivanja ali politično usmeritev, kar pomeni, da se prebivalci lahko organizirajo in aktivno pojmujejo kraj svojega bivanja/življenja. Na spletu lahko najdemo informacijo, da je bilo na primer leta 2015 izvoljenih nekaj članov iz Senegala, Maroka, Rusije, Bangladeša in Poljske. Tako se v praksi uresničuje pravica do pravic, ideja »urbanega državljanstva« oziroma v aktivističnih in akademskih krogih opevana »pravica do mesta«.

Poanta je v tem, da je omogočeno politično sodelovanje pri javnih zadevah mesta, vključujoč vprašanja stanovanj, šol in izobraževanja, prometa, dela, kulture in vsega, kar je gradnik dobrega življenja. Predsednik Sveta kultur je mlad palestinski zdravnik po imenu Adham Darawsha, ki se skupaj s sodelavci trudi zagotoviti, da novi prebivalci mesta zavzamejo svoje mesto pod soncem oziroma konkretneje v političnem in institucionalnem ter socialnem življenju kot polnopravni državljani ne glede na status. Na ta način mestna uprava pod taktirko Orlanda zavrača tako imenovano »tiranijo dovoljenja za bivanje« (Mestna občina Ljubljana ter Upravna enota v Ljubljani bi se lahko kaj naučili od teh praks), s tem pa zadošča potrebam mesta, prebivalcev, migrantov in vseh, ki sobivajo v Palermu. Migracije v Palermu niso militariziran pojem, ampak se enačijo s pojmom »mobilnosti«, ki je oh in sploh prisoten na papirjih državljanov držav EU. Če karikiramo: trpljenje ni potrebno, če je lahko uveljavljena pravica. Če ne karikiramo: institucionalni viri se uporabljajo v imenu tistih, ki jih nacionalni organi ne ščitijo, s tem pa se odpira vrata spremembam zakona o državljanstvu, ki so (preden se bo kakšen bralec ali bralka pritožil_a) že tako ali tako predmet spremembe in ne svetosti – spomnimo se, kako je ne tako daleč nazaj Italija priznala državljanstvo migrantu, ki je na TikToku s svojo kreativnostjo zaslužil toliko, da je postal milijonar.

S tem, da se Palermska listina zavzema za ukinitev dovoljenja za prebivanje, ki migrante zadržuje v statusu, ki je manj vreden in negotov, potrjuje tudi pravico do dela, zdravstvenega varstva, socialne pomoči in stanovanj. Še več, želi jih videti kot aktivne državljane, ki sorazvijajo vrednost za skupnost in kraj, kjer živijo. A ni to lepo? Vsa čast Orlandu, mestnemu upravnemu aparatu in 300.000 priseljencem, katerim nihče razjarjeno ne propagira poezije v slogu: »Vrni se tja, od koder si prišel, to je Italija«. S tem se pa tudi spreminja logika azilne zakonodaje, pravzaprav se jo podpira na življenjski ravni, s čimer se doseže, da Sicilija ni zgolj tranzitna regija. Spreminja se logika azilnih domov, begunskih kampov in zaskvotanih uničenih stavb, preprečuje se tudi boleče deportacije in deložacije, ljudje se prej »integrirajo«, kajti prej pridejo do dela in vključenosti v mestni življenjski vsakdan.

Seveda problemi vztrajajo in Sicilija – manj Palermo – se še vedno sooča z mafijskimi posli, ki zadevajo preprodajo substanc in ljudi, kockanje, suženjstvo, orožarske posle ipd. Podzemje in kriminal sta normativ povsod, tudi v najlepšem vila-blok v najlepši Ljubljani; ni brez razloga v ljubljanskih odpadnih vodah najvišja koncentracija amfetaminov – podjetniki, investitorji, triizmenski delavci in žurerji pač morajo preživeti 24/7. A če se podzemlja nihče pravzaprav ne želi dotakniti, da se ne umaže, bi se vsaj to, kar je nad zemljo, lahko polepšalo za vse. Ker – sori, če bo bolelo – Ljubljana ni najlepše mesto na svetu, zato ker MOL samo sebe prepričuje v to, medtem ko zamuja priložnost, da bi bilo spoštljivo, pravično in glede na županovo samodeklariranje – najbolj rdeče mesto na svetu. Če nima imaginacije in potrebuje kakšno pomoč pri ustvarjanju smiselnih in etičnih mestnih politik, potem je za začetek na internetu že na voljo Palermska listina kot močan politični in etični instrument, ki ga za razliko od ljubljanskih samovšečnih deklaracij krasi tudi praksa.