Ob omembi okolja se že vsem postavljajo kocine pokonci, naš kosmat svet pa se deli na dve reprezentanci: prva, ki ji lasje odpadajo zaradi podnebnih sekirancij, in druga, ki si lase puli, ker prvih več ne more poslušati. Tovrstne divizije in polarizacije se razraščajo prej kot kateri koli pragozd ali urbani vrtiček, le redki pa nastopajo proti »greenwashingu«, ki ga zakrivljajo ne zgolj podjetja, temveč predvsem politiki, države, nevladne organizacije, kot tudi aktivisti, volivci in državljani sami. Politike »zelenosti« in »trajnosti« so pravzaprav oblike oglaševanja ali trženja, ki se zavoljo dolgoročnega dobička uporabljajo zavajajoče. In ni čudno, da smo glede tega prebivalci, kosmati ali ne, bolj zmedeni kot turisti v ljubljanski megli ali smogu. Na to nas je opozoril pripetljaj ob lektorsko-uredniški korespondenci, ko smo se zataknili ob trditev, da se projekti občin »razglašajo« in ne enkratno »razglasijo« za eko-zeleno uspešne in trajnostne. Z namenom (!) ta glagol biva v svoji trajajoči formi, kajti »zelenjenje« korumpiranih in lažnivih biznisov deluje na dolge steze (in zgrešene železniške tire): to, da je sežigalnica tipi-topi rešitev za Ljubljano, je izjava, ki sama po sebi nikakor ne drži, a ko jo sopostavimo z razglašanjem »dejstva«, da oblasti gradijo in prenavljajo »za nas«, da so tiste trpeče in usihajoče sadike, posajene v beton, naša nova zelena pljuča in da verjetno tudi nadzorne kamere podtikajo trajnostno, se atomizirana življenja preprosto uklonijo pod pritiskom in začnejo verjeti v ves ta kič, ki jih obkroža. Zato izdajamo drugo številko Preloma, bomo pa tudi tretjo, kajti trajajoč efekt je povsem drugačen kot enkratni performans. In tudi v naših tekstih avtorji predvsem poudarjajo to trajanje, in ne trajnostnost: želijo namreč opozoriti na dolgotrajno jebanje naroda v glavo.