Z Anjo Zalar in Mašo Hawlina iz Zadrugatorja smo se pogovarjali o bivalnih skupnostih in o pilotnem projektu takšne skupnosti, organizirane “od spodaj navzgor”, v Ljubljani, imenovane Stanovalnica.

Številni starejši občani in občanke imajo nasprotno težavo kot mladi. Živijo sami v preveliki lastniški hiši ali stanovanju, nimajo pa redne pomoči pri vsakodnevnih opravilih. Kakšne prednosti imajo bivalne skupnosti za oboje?
Res je, mladi zdaj zelo težko pridejo do svojega stanovanja, saj so cene na trgu zares visoke, neprofitnih stanovanj pa je premalo. Zaradi podobnih vzrokov starejši pogosto ostajajo priklenjeni na svoje nepremičnine, čeprav si včasih tega niti ne želijo. Trenutno imajo bolj malo drugih možnosti, ker so tudi zanje cene primernih stanovanj na trgu navadno previsoke in je dostopnih oskrbovanih in namenskih stanovanj premalo. Zadružne bivalne skupnosti bi lahko ponudile dobro rešitev za različne generacije, saj ne zagotavljajo le stabilnega in varnega individualnega domovanja s kolektivno organiziranostjo in raznolikimi skupnostnimi prostori, ampak spodbujajo tudi povezovanje skupnosti in reorganizacijo praks zagotavljanja oskrbe. S tem se odzivajo na naraščajočo osamljenost starejših in mlajših ter druge tegobe, ki so posledica vedno bolj individualizirane družbe. A ker je nepremičninski trg v Ljubljani tako pregret in cene astronomske, imamo težavo – preprosto ne moremo priti do dostopnih zadružnih stanovanj.

Kolikšna je možnost za razvoj bivalnih skupnosti v Ljubljani in širše v Sloveniji in zakaj poznamo le nekaj pilotnih projektov? Kako uspešni so dosedanji projekti v Novi Gorici in Murski Soboti in česa se lahko iz njih naučimo?
Imamo posamične bivalne skupnosti starejših, ki so jih vzpostavili bodisi stanovanjski sklad, domovi upokojencev ali pa so plod zasebne pobude. Zagotovo obstajajo tudi primeri, ki niso javno prepoznani, ko so se ljudje neformalno povezali in zaživeli pod isto streho. A bivalne skupnosti niso zelo razširjene. Eden od vzrokov je zagotovo ta, da smo v Sloveniji v preteklosti razvijali predvsem institucionalno dolgotrajno oskrbo. Se pa to v zadnjem obdobju spreminja. Trenutno imamo delujočo gospodinjsko skupnost v Davči – gre za povsem zasebno pobudo, ki je uspešno zaživela (več o njej in podobnih praksah lahko preberete na tej povezavi: https://stanovalnica.si/o-sobivanju/#domace-prakse). V Murski Soboti je lokalni stanovanjski sklad vzpostavil bivalno skupnost s prenovo večje hiše. Gre za projekt, v katerem je skupnostno življenje za zdaj malo manj poudarjeno. V Novi Gorici projekt vzpostavlja dom upokojencev in naj bi zaživel letos. V Krškem so stanovanjsko skupnost za starejše želeli vzpostaviti v sklopu projekta pametne srebrne vasi in v partnerstvu družbe Rudar Senovo, d. o. o., Mestne občine Krško in enote za pomoč na domu CSD Posavje, a jim ni uspelo pridobiti dovolj interesentov. Vzroke za majhno zanimanje bi lahko iskali v neidealni prostorski zasnovi tega projekta – individualne enote na primer nimajo lastne kopalnice. Snovalci projekta pa vidijo poglaviten razlog v tem, da okolje na nove stanovanjske oblike preprosto še ni pripravljeno. Iz njihove izkušnje bi se lahko naučili, da bi bilo nujno to obliko bivanja za stare ljudi, ki je za naš prostor precej nova, snovati od spodaj navzgor in ne od zgoraj navzdol, torej skupaj z bodočimi uporabniki že od samega začetka, saj lahko le tako zagotovimo, da bodo rešitve zadovoljevale njihove potrebe. Obenem se lahko v procesu participativnega razvoja bodoči sostanovalci med seboj spoznajo, se povežejo in organizacijo sobivanja zastavijo v sodelovanju.

Oblikovali ste lasten idejni koncept Stanovalnice za Ljubljano. Kakšne so njene značilnosti in posebnosti?
Razmišljali smo o potencialu stanovanjskega fonda, ki je na voljo, in o vzpostavitvi projekta od spodaj navzgor. Kot obliko organiziranja predlagamo stanovanjsko zadrugo, v katero stanovalci vložijo tudi lastna sredstva, vendar ta ne presegajo 15 odstotkov vrednosti projekta in se lahko prilagajajo zmožnosti zadružnikov, ob izselitvi pa se znesek lastne udeležbe zadružniku povrne. Na mesečni ravni nato stanovalci plačujejo stroškovno najemnino, s katero se pokriva vrednost naložbe. Od drugih oblik sobivanja se zadružna bivalna skupnost razlikuje v tem, da jo oblikujejo, snujejo, organizirajo in upravljajo stanovalci sami in imajo zato več besede pri odločanju o samih prostorih in organizaciji sobivanja, kot če tako skupnost vzpostavlja na primer dom upokojencev ali zasebnik. Še vedno pa iščemo primerno nepremičnino za pilotni projekt, ki bi ponujala ustrezne prostorske razmere za preoblikovanje za namene sobivanja in bi bila tudi cenovno dostopna. V Stanovalnici bodo stanovalci souporabljali del bivalnega prostora, sočasno pa bo imelo vsako gospodinjstvo samostojno bivalno enoto z lastno kopalnico in čajno kuhinjo. Z dolgoročno vizijo mreže bivalnih skupnosti se obenem zavzemamo za sistemsko ureditev področja, da bi tako na pobudo lokalnih prebivalcev zadružni stanovanjski projekti lažje nastajali v različnih krajih po Sloveniji.

Koncept ste preverili tudi na delavnici z morebitnimi uporabniki in uporabnicami. Kaj ste ugotovili?
Ugotovili smo, da je zanimanja kar nekaj, na nas so se obrnili tudi ljudje iz drugih slovenskih krajev, bodisi, ker ne vedo, kaj bi s svojo preveliko hišo, ali ker iščejo stanovanjske rešitve za starost. Delavnici z morebitnimi uporabnicami in uporabniki sta pokazali, da bo zagotovo potrebnega še kar nekaj ukvarjanja z obveščanjem o sodobnih stanovanjskih zadrugah, da bomo zgradili zaupanje v ta model. Prepričani pa smo, da bomo največ naredili z udejanjanjem prakse. Udeležence je sicer precej skrbela cenovna dostopnost. Nekateri so menili, da bi bilo bolje, če začetna lastna udeležba stanovalcev ne bi bila potrebna, saj marsikdo nima prihrankov. Ljudje se zavedajo, da lahko življenje v skupnosti prinaša številna veselja, da pa so tudi konflikti neizogibni in da bo zato treba nameniti precej pozornosti organizaciji skupnosti in vsakdanjika. Idealna velikost bivalne skupnosti je po mnenju udeležencev delavnice pet individualnih stanovanjskih enot in približno sedem stanovalcev. Nadaljujemo srečanja s tistimi, ki jih to zanima, pogovore, skupno ugotavljanje, kako naprej, iskanje primerne hiše, pa tudi morebitnih socialnih investitorjev. A dejstvo je, da se v Ljubljani in drugih urbanih središčih dostopne sobivalne skupnosti ne bodo mogle vzpostavljati brez javnih spodbud.

Koliko je zanimanja in možnosti za ustanavljanje takšnih skupnosti v Ljubljani? Koliko ljudem bi lahko pomagale v bivanjski stiski?
Reprezentativna anketa, ki smo jo opravili lani in v katero so bili zajeti tudi upokojenci, je pokazala, da v Ljubljani 43 odstotkov upokojencev nima zadovoljenih stanovanjskih potreb. To pomeni, da izražajo nezadovoljstvo s svojim stanovanjskim položajem; izražajo skrb in svoj stanovanjski položaj ocenjujejo kot nestabilen; povedali so, da bi se sami ali kdo iz gospodinjstva želel preseliti, če bi imel sredstva. Upokojenci so sicer v Sloveniji v veliki večini lastniki nepremičnin, a to še ne pomeni, da stanovanje dobro zadovoljuje njihove potrebe, saj se te s starostjo spreminjajo. Med tistimi anketiranimi upokojenci, ki imajo trenutno vsaj deloma nezadovoljene stanovanjske potrebe, je 68 odstotkov takih, ki so odprti za možnost najemanja kakovostnega stanovanja za nedoločen čas po dostopni ceni, če bi bile njihove najemniške pravice zavarovane. Anketa Urbanističnega inštituta iz leta 2015 pa je pokazala, da bi bilo za približno četrtino vprašanih sobivanje starejših ljudi v skupnosti sprejemljivo. Lahko torej rečemo, da zadružne bivalne skupnosti zagotovo niso dober odgovor za vsakogar, je pa zanimanja kar nekaj in bi morale obstajati kot realna izbira za tiste, ki to potrebujejo in si tega želijo.

Kje so ovire za vzpostavitev takih skupnosti?
Pri zadružni skupnostni preskrbi orjemo ledino, tudi pionirske pobude po svetu so potrebovale kako desetletje, da so uspešno zagnale prve projekte. Hitreje gre, če se vzpostavi primerno okolje, to pomeni, da javni akterji skrbijo, da je na voljo dovolj zemljišč ali drugih nepremičnin za vzpostavljanje skupnostne stanovanjske preskrbe, da so na voljo ugodni povratni viri financiranja, da delujejo podporne organizacije, ki pomagajo razvijati projekte. Potrebovali bi torej stanovanjske politike, ki bi omogočale vzpostavljanje stanovanjskih zadrug, saj so te dobro dopolnilo javni neprofitni stanovanjski preskrbi. V mislih imamo predvsem omogočen neodplačni dostop do javnih zemljišč (zemljišča bi ostala v javni lasti, zadruga pa bi lahko pridobila neodplačno stavbno pravico) ali možnost dolgoročnega najema nepremičnin v javni lasti pod tržno ceno in dostop do dolgoročnih posojil. Na eni strani torej potrebujemo spodbudne ukrepe, na drugi regulacijo, ki zagotavlja varnost sedanjim in bodočim stanovalcem ter dolgoročno varovanje javnega interesa.

Jasno je, da se lahko bivalne skupnosti razvijejo le v sodelovanju med lokalnimi skupnostmi, državo, lastniki in uporabniki. Kakšna je vloga vsakega izmed njih, da se ta koncept razvije?
Lokalne skupnosti bi na primer lahko sodelovale s preskrbo z zemljišči ali pa nepremičninami, ki bi jih ponudile v dolgoročni najem po dostopni ceni. To jim zdaj veljavna zakonodaja onemogoča. Vemo, da marsikatera hiša pristane v lasti občine in včasih dolgo sameva. Tako pa bi lahko bila s skupnimi močmi hitro aktivirana. Zdi se, da država sicer na papirju prepoznava potencial skupnostne stanovanjske preskrbe, a čisto nič ne dela, da bi jo omogočala. Dejstvo je, da tudi skupnostne rešitve potrebujejo podporno okolje, v katerem se bodo lahko razvijale. Potrebujemo neki smiseln zakonski okvir, ki bo vsem vpletenim ponujal varnost, prilagojene vire financiranja, ki bodo omogočali, da bodo stanovanja ljudem dostopna, in podporne organizacije, ki bodo ljudem lahko svetovale, jih usmerjale na poti uresničitve zadružnih projektov. Vzpostavljanje stanovanjskih projektov ni kratek in niti ne preprost proces, zanj so potrebni čas, usklajevanje interesov in visoki finančni vložki. Ni pa potrebno, da vsaka zadružna pobuda začenja z ničle.

Po kom se lahko pri tem zgledujemo v Evropi, ki ima težave zaradi staranja prebivalstva – pa tudi širše, saj vemo, da so nekatere skupnosti bolj medgeneracijsko solidarne in povezane? Zakaj se je to pri nas izgubilo in kako to ponovno vzpostaviti?
V skandinavskih državah, v Švici, Avstriji, Urugvaju je veliko dobrih zgledov, je pa res, da so med nami precejšne razlike, bodisi kulturne bodisi v materialnih možnostih, zato dobrih praks ne moremo kar preslikati. Obenem pa se moramo zavedati, da so naše izbire pogojene z možnostmi, ki jih imamo, in da se vrednote spreminjajo, zato je pomembno omogočati in udejanjati skupnostno stanovanjsko preskrbo. Prepričani smo, in tako kažejo tudi vsa naša poizvedovanja, da nas ni tako malo, ki bi sedanje bivališče z veseljem zamenjali za bivanje v medgeneracijski stanovanjski zadrugi. Sami prav v zadrugah, njihovih internih mehanizmih solidarnosti, načinu organiziranja, prostorskih razmerah in odpiranju v skupnost vidimo velik potencial za vzpostavljanje bolj sprejemajoče in solidarne družbe.