Fondovi bloki so eden največjih in najpomembnejših primerov modernistične arhitekture v Ljubljani. Kompleks devetih stanovanjskih blokov v ljubljanski četrti Bežigrad je bil zgrajen med letoma 1931 in 1938 po načrtih arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja. Arhitekturno so bloki znani po funkcionalističnih značilnostih, preprostih geometrijskih oblikah in poudarku na funkcionalnosti in učinkovitosti. Kompleks sestavljajo večje stanovanjske stavbe, razporejene okoli osrednjega dvorišča, pri čemer ima vsako stanovanje naravno osvetlitev in možnost naravnega prezračevanja. V zborniku Naš Bežigrad so gradnjo opisali kot “120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje”. Fondovi bloki so simbolizirali napredek in modernost ter bili široko slavljeni kot primer, kako socializem lahko zadovolji potrebe ljudstva. Danes so vpisani tudi v register stavbne kulturne dediščine.
Zgodovinsko gledano je bila gradnja Fondovih blokov del širšega prizadevanja Kraljevine Jugoslavije za zagotavljanje dostopnih stanovanj v času med vojnama, ko je zaradi priseljevanja s podeželja Ljubljano pestila stanovanjska stiska. Kompleks je takrat financiral železničarski Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani, po katerem naselje nosi ime še danes. Stanovanja so bila po gradnji v upravi in lasti železničarske stanovanjske zadruge. Z najemnino, ki so jo plačevali takratni stanovalci, pa je železničarski fond gradil nove stavbe.
Še en pomemben atribut naselja in današnji gradnji povsem tujo humanost zadruge ponazarja skupnostni zeleni prostor, namenjen vrtičkom, druženju in poletnemu hlajenju, ki pripada blokom in se razteza ob Koroški ulici, med bloki in Plečnikovim stadionom. Vrtovi so bili kot del kompleksa načrtovani že v prvotnem gradbenem načrtu. Po vojni so stanovanja postala državna last, zeleni prostor ob Koroški ulici pa je skupnosti prebivalcev kontinuirano omogočal oddih, druženje in pridelavo lastnih vrtnin – to funkcijo ima še danes. Vendar se vedno, ko imajo ljudje zadovoljene potrebe in jim nič ne manjka, najde kdo, ki bi jim na vsak način rad kaj odvzel samo zato, da bi jim lahko kasneje nazaj prodal netrajnosten nadomestek.
Po razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije in tranziciji v nov družbeni red je z Jazbinškovim zakonom večina stanovanj postala last takratnih stanovalcev, kot “lastnik” odprtih površin naselja, ki bi morale biti opredeljene kot grajeno javno dobro (grajeno javno dobro ne more biti predmet pravnega prometa), pa je bila v zemljiško knjigo vpisana Mestna občina Ljubljana (MOL). Sosednji Plečnikov stadion je na začetku tisočletja odkupil igralniški mogotec Joc Pečečnik. Njegovi načrti obnove vključujejo tudi spremembo okolice stadiona in razširitev v tako imenovani Bežigrajski športni park (v nadaljevanju: BŠP). Leta 2008 je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj za urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove Plečnikovega stadiona: “Štirje domači in štirje mednarodni arhitekturni biroji s preverjenimi referencami so bili povabljeni, da na osnovi programskih izhodišč, urbanističnih in konservatorskih smernic izdelajo urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove in dozidave stadiona, ki naj upošteva kompozicijo spomenika in značaj Plečnikove arhitekture. Izbrana rešitev bo služila kot obvezna strokovna podlaga za pripravo OPPN. Investitor se bo s svojimi programi prilagodil izbrani zasnovi prenove. V pripravi projektne dokumentacije bo moral izbrani projektant upoštevati projektne pogoje. V primeru realizacije projekta bo FIFA podelila poseben certifikat za izgradnjo stadiona v izjemnem arhitekturnozgodovinskem okolju kot primer dobre prakse.”
Težava, ki se je pojavila na tej točki, je, da je MOL kot svoj delež v družbo BŠP vložil parcelo, na kateri so skupnostni vrtovi naselja Fond. To je sprožilo 15 let sodnih bojev za lastništvo parcele, ki so se letos končali z odločbo višjega sodišča. Kot so 6. marca 2023 zapisali na spletnem portalu N1, je “s to odločitvijo sodišča sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča postal pravnomočen, etažni lastniki v Fondu pa s[m]o tudi pravno formalno postali lastniki skupnih zemljišč v naselju”. Enako odločitev je sicer pred časom sprejelo že prvostopenjsko sodišče, vendar se je predmet zaradi pritožb nasprotne strani nadaljeval na višjem sodišču. Karmen Stariha, predstavnica prebivalcev Fondovih blokov, je za N1 povedala: “Za nas odločitev sodišča pomeni tudi potrditev upravičenosti in pravilnosti naših skoraj 15-letnih prizadevanj za ohranitev svoje lastnine in kakovosti bivanja v naselju. Pričakujemo, da to pomeni zaključek projekta Bežigrajski športni park in za nas razbremenitev vseh pritiskov, ki smo jih bili deležni v vsem času, ko smo se zavzemali za svoje legitimne pravice.” Odločitev višjega sodišča pa ne pomeni zmage zgolj za stanovalce naselja Fond, temveč tudi za vse tiste meščane, ki si želijo in prizadevajo ohraniti Plečnikov stadion v njegovi avtorski zasnovi. Pri projektu BŠP namreč ne gre le za obnovitev stadiona, temveč za preobrazbo tega v športni park, kot je razvidno iz slike.
Vir: Spletna stran Iztepac (https://iztepac.net/GRADIVO-PRENOVA/Slika-projekta-Bezigrajski-sportni-park.pdf)

Stanovalci Fondovih blokov na svoji spletni strani navajajo tudi štiri najpogostejše zmote o projektu BŠP. Prva je, “da BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona, kar ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.”
Kljub nezadovoljstvu Joca Pečečnika in Zorana Jankovića pritožba na sklep v okviru rednih pravnih sredstev ni več mogoča. Župan MOL se je na sodbo odzval z napovedjo pobude za revizijo postopka, Pečečnik pa igra na karto neustavnosti sodbe. Razsodba sodišča je nedvomno pomembna zmaga za prebivalce, županov odziv pa je žalosten odsev časa, v katerem živimo, ko se mestno vodstvo in javne službe, ki bi morale skrbeti predvsem za javno korist, postavijo na stran kazinojskih milijonarjev, da krajanom iztrgajo še tisto malo skupnostnega, kar jim je ostalo. To dejstvo ob spominu na Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je delavcem in delavkam skušal zagotoviti dostopna stanovanja, kaže bridek kontrast. Naselje Fond je živeči spomenik časom socialne varnosti, njegovi prebivalci pa so dokaz pomena skupnosti za regeneracijo in ohranitev sosesk in vpliva nanju, s tem pa tudi na soustvarjanje mesta, ki bi moralo skrbeti predvsem za potrebe vseh svojih prebivalcev in ne zgolj za potrebe kapitala sedmega najbogatejšega Slovenca in njemu podobnih.