Socialna, tržna, neprofitna, državna, dostopna … stanovanja. Zakaj ni dobro govoriti samo o stanovanjih kot o tržni dobrini ali kot o problemu stanovanjske politike? V tržnem kontekstu se stanovanja obravnavajo kot dobrine, predmeti (objekti), s katerimi je povsem lepo in mogoče trgovati in služiti, in s tem naj ne bi bilo nič narobe. Če se tovrstno trgovanje omejuje, trgovci to dojemajo kot napad na svoje osnovne »pravice«. Prav, v takšnem svetu živimo in to lahko od njega pričakujemo. Na drugi strani imamo govoričenje o stanovanjih v smislu »državne stanovanjske politike«, predvsem v kontekstu socialnih ali subvencioniranih stanovanjskih enot, namenjenih slojem prebivalstva, ki se ne morejo vključiti na trg. To je nujno, a tako postaja vsakršen govor o nujni stanovanjski infrastrukturi za prebivalstvo: a) napad na trg in trgovce; b) predmet »neupravičene miloščine«, o kateri država mehanično odloča, jo štanca po potrebi in jo mora prebivalstvu vedno znova upravičevati, s čimer postaja jabolko spora in plen ideoloških nasprotovanj in prerekanj. V nobenem od obeh kontekstov pa se ne omenja, da so stanovanja predvsem dom, torej celovitejši in večplastni življenjski fenomen, relevanten za vse generacije, za vse ljudi, za vse čase. Stanovanja bi lahko bila orodje, s katerim se izvaja politika solidarizacije prebivalstva. Brez tega so vsakršni upi o skupnosti, solidarnosti, vrednotah in etični prihodnosti obsojeni na propad. Če poenostavimo: stanovanja so dom, dom je domovanje, domovanje so korenine, korenine so vezi, vezi so skupnost, v skupnosti pa se lahko razvijejo podpora, razvoj, dobro življenje. Vsekakor v teh časih doživljamo tudi premike, hitrost, bežanje in migracije, a večina tega nastaja v kontekstu nuje in ne želje. Tudi s stanovanjsko problematiko se ukvarjamo zgolj z vidika nuje. A kaj se zgodi, ko se en pojem predolgo napačno uporablja, in kakšna je realna stanovanjska situacija? S kakšnim stanjem ljudi in njihovega duha, stanovanjske politike, države in trga imamo zares opraviti?